Objave

Prikaz objav, dodanih na 2009

Kdo je večji grešnik?

Iz don Boskovega cvetnika
Ob odprtju železniške proge Torino-Ciriè-Lanzo je torinski upravnik prosil salezijanski zavod za pogostitev gostov. Don Bosko je sprejel in se je čutil dolžnega, da se udeleži pogostitve v Lanzu skupaj z Oratorijskim orkestrom.

Slavje se je odvilo 6. avgusta 1876, ki so se ga poleg 400 gostov udeležili tudi ministri Depretis, Nicótera in Zanardelli, kraljev zastopnik.
Po dolgih pogovorih je poslanec Ercole vzkliknil: »Don Bosko bere iz src. Naj nam pove, kdo je večji grešnik: Nicótera ali Zanardelli?«
Don Bosko se je izvil, da ne more povedati, saj ne more in noče soditi po zunanjosti. »Še več,« je dodal don Bosko, »da nekoga poznamo, ni dovolj, da pride sem za eno uro, temveč mora opraviti duhovne vaje in premisliti preteklo življenje, se pripraviti na smrt, s katero se bo poslovil s tega sveta, ovrednotiti minljivost zemeljskih stvari in dragocenost nebeških, Božjo sodbo, večnost! (…) Premisliti je potrebno, kako bodo v trenutku smrti dobra dela zadovoljila…

V nedeljo boste šli k sveti maši

Iz don Boskovega cvetnika
Don Bosko je z don Barbanom, župnikom v Mirabellu Monferratu (Alessandria), odšel na prijateljski obisk k odvetniku Patruccu. Ko se je vračal v zavod, je množica, ki je bila na ulici, poklekovala v znak spoštovanja in ga prosila za blagoslov.

Gospa Alojzija Pasino, ki že dve leti ni mogla več hoditi zaradi paralize, ki je prizadela njene noge, si je zaželela, da bi jo prinesli na ulico, po kateri bo šel don Bosko.
Ko se je don Bosko približal, je gospa vzkliknila: »Blagoslovite me, blagoslovite me!«
Don Bosko se je ustavil in se očetovsko pozanimal o usmiljenja vrednem dogodku.
»Kako ste, dobra gospa?«
»Ko bi vedeli! Že nekaj časa ne morem več k sveti maši, saj imam paralizirane noge …«
Don Bosko ji je podelil blagoslov Marije Pomočnice in ji naročil: »V nedeljo boste šli k sveti maši.«
»Jaz? Kako neki bom šla v cerkev, če pa …«
»Da se razumemo: v nedeljo … zaupajte Mariji … in pogumno!«
Naslednjo nedeljo se je Alojzija Pasino odpravila do župnijske cerkve k …

Če dobim, dam polovico Oratoriju

Iz don Boskovega cvetnika
Don Bosko je nekega dne prejel velikodušni dar v prav posebnih okoliščinah. Neki gospod mu je dejal: »Rad bi pomagal vašim ustanovam; toda trenutno to ni mogoče. Imel sem kredit, dvajset tisoč lir, a ga nisem mogel več iztirjati; tako ni več upanja. Ravnokar sem prejel to 'čudovito' novico.«
»Kdor vam je to sporočil, se je zmotil.«
»To ni mogoče. Moj poverjenik je zelo sposoben, a mi je pisal, da s to vsoto ne morem več računati.«
»Kaj pa bi storili, če bi to vsoto vendarle dobili nazaj?«
»Polovico vam dam od tistega, kar bi izterjal.«
»Kdo ve? Kar mi obljubljate, je za moje fante, zato jih bom spodbudil k molitvi.«
Ta gospod je v kratkem pisal dolžniku in čez nekaj dni po svojem poverjeniku prejel pet tisoč lir, ki jih je iztirjal na nepredvidljiv način; nato še pet tisoč lir in nazadnje ves njegov kredit.
Bil je mož beseda, zato je ob zahvali Don Bosku za molitve priložil deset tisoč lir.
(prim. Memorie Biografiche, IX, 953)

Oznanjati Boga v svetu, ki meni, da ga ne potrebuje

Slika
V teh prazničnih dneh, ko smo obhajali 150-letnico salezijanske družbe, ko praznujemo Jezusovo rojstvo, sem prebral knjigo z zgornjim naslovom, ki je pravzaprav intervju s kardinalom iz Hondurasa Oscarjem Rodriguezom Maradiagom, salezijancem (in jo je ob tej obletnici izdala ne naša založba, temveč Slomškova založba!) ... Zame vsekakor osvežujoče branje, ki se giblje po robu družbenih in cerkvenih zapovedi ... Nekaj "močnih" stavkov iz knjige:
- Če ne odgovoriš na Božji klic, si mevža.
- Večkrat pravim, da smo srčni bolniki, bolniki s popuščanjem srca ... Kardiolog, ki je pregledoval svetega Pavla, po stetoskopu ni slišal običajnega "tudum, tudum, tudum", temveč: "Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal, gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal, gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal."
- Vatikan nima najboljšega pogleda na te reči (na kardinale, ki bi za pastoralo uporabljali helikopterje o.p.). Ne vem. Morda zato, ker naj bi kardinal zbujal vtis osebe…

Božična noč, kako si iznajdljiva ...

Slika
Božična vas Banovci, Prlekija, Sveti večer 2009, 21.23
Sprehod po idilični vasi, ki se trudi kljub toplemu in vlažnemu večeru predstaviti božično zgodbo na izviren način ... Družine pred hišami postavijo jaslice v izvirnih idejah in zamislih, a vse je prekosil spodnji utrinek. Ja, blagoslov in mir v dušo prihaja po najbolj nenavadnih pripetljajih ...

Blagoslova smo potrebni ...

Slika

Prve ne pozabiš nikoli ...

Slika
... saj več ni potrebno povedati. Benguela 2006!

Don Bosko, zakaj ste bili tako visoko?

Iz don Boskovega cvetnika
Don Bosko je imel tudi druge posebne darove, ki so na izreden način razodevali njegovo svetost: zamaknjenje in podobni izredni dogodki.
»Januarja 1879 – pričuje don Evasio Garrone – sem stregel pri maši, ki jo je vodil don Bosko pri oltarju v predsobi svojih sob. Ministriral sem skupaj s svojim sošolcem Franchinijem, ki je že pokojni. Pri povzdigovanju sva zagledala, kako je don Bosko zamaknjen v rajsko lepoto, ki se mu je razodevala na obrazu in se je zdelo, da je razsvetlila ves prostor.
Počasi so se njegove noge dvignile iznad podstavka in ostal je dvignjen v zraku dobrih deset minut.
Ves iz sebe sem stekal iskat don Berta, a ga nisem našel. Vrnil sem se nazaj in zagledal don Boska, kako se je začel spuščati, v sobi pa se mi je še vedno zdelo, kot da bi bili v raju.
Ko se je sveta maša končala in se mi je don Bosko zahvalil, da sem mu prinesel kavo, kot po navadi, sem ga vprašal: »Don Bosko, kaj se je zgodilo zjutraj med povzdigovanjem? Zakaj ste bili ta…

The Gregorian - od prijateljev za prijatelje

Slika
Napričakovan žarek je predrl goste črne decemberske oblake, ki se že nekaj časa zadržujejo nekje okoli mene ... Klik ali dva sta bila dovolj, da smo se po dolgem času dobili prijatelji, za katere je znano, da se ne dobimo prav pogosto, a nevidna vez je kar ostala. Petra in Samo, hvala za povabilo, Darja, hvala za spremstvo.
Povabilo na koncert že slišane, a malo znane skupine The Gregorian je prišlo tako iznenada, da ga človek res ne more odkloniti.
Znane pesmi slavnih skupin Guns N' Roses, Pink Floyd, Rammstein in mnogih drugih, ki so dejansko izbruh upora in načina življenja, so tokrat izzvenele na popolnoma drug način. Instrumentalisti  so sicer pokazali vso umetnost, glasnost in moč zvokov, a glasovi "menihov" so pesmi preoblikovali v ekstazo duše in duha. Če se na množičnih koncertih sprosti predvsem telo, je bilo tokrat prav obratno: bolj je igrala električna kitara, bolj je bobnar dajal ritem, bolj so se glasovi razlivali po dvorani, bolj nam je krnelo telo. Obse…

O gorečih lučkah na adventnem vencu

Da splošni in povprečni slovenski ljudje le niso tako od muh, se je v zgodovini izkazalo že velikokrat. Pa ne le v velikih zadevah, bolj pikantne so tiste majhne, ki pricurljajo na dan in jih znamo še dodatno začiniti ...
V neki severovzhodni turistično znani občini je njen varuh doživel posebno presenečenje. V mestu, po katerem se občina tudi imenuje, stoji prelepo krožišče, ki je nekoč rešilo prometne zagate tistega konca Slovenije in takorekoč omogočalo pretok z Zahoda na Vzhod Evrope in obratno. Dandanes je to krožišče, katerega druga dva kraka povezujeta znane terme na eno in moderno cerkev, ki na žalost že (še) zamaka, na drugo stran, prav prijetna in znamenita orientacijska točka tega kraja.
In že nekaj let zapovrstjo se v adventnem času v njegovi sredini bohoti adventni venec s štirimi svečami, ki so v tem primeru pač javna razsvetljava, saj za to očitno skrbijo občinske službe. Tako je župan odredil tudi letos in na prvo adventno nedeljo je na tem okusno in dostojno urejenem …

Pridržano materam

Iz don Boskovega cvetnika
Leta 1930 je v Paisaduju (Paragvaj) v starosti 84 let umrl Antonio Bruno. Od teh jih je kot salezijanec pomočnik v salezijanski družbi preživel več kot 60. Rodil se je v Rubiani (Torino) 18. avgusta 1845. Opravljal je poklic kuharja in res je bil odličen kuhar. Bil je don Boskov učenec v Valdoccu in z njim pobudnik nekaterih dejanj.
Junija 1872 se je Antonio bolan znašel v bolniški sobi v Valdoccu. Že teden dni ni več jedel. Ko je za to zvedel don Bosko, ga je nekega večera obiskal. Zaupno ga je opogumil, ga blagoslovil in mu nazadnje velel, naj naslednje jutro vstane, da bo z ostalimi odšel na sprehod iz mesta.
Antonio je imel dva brata, ki sta bila doma pri mami. Nekega lepega dne je enemu prišlo na misel, da bi odšel v Francijo iskat srečo. Najprej se je ustavil v Valdoccu, da bi pozdravil brata. Ta ga je predstavil don Bosku. Don Bosko mu je takoj dejal, naj ne hodi v Francijo … Ni ga poslušal. Odpotoval je in čez mesec dni je prišla novica, da je umrl. D…

Mati in hči

Iz don Boskovega cvetnika
Filomeni De Maistre, zadnji hčeri slavnega pisatelja, je don Bosko leta 1859 napovedal prihodnje dogodke. Začutila je Božji klic v redovniško življenje in ker ni bilo zadržkov s strani staršev v njeni želji, se je posvetovala z don Boskom. Odgovoril ji je: »Da, postali boste redovnica, toda po dolgem čakanju, saj boste preživeli za sedaj nepredvidljive stvari.«
In tako je tudi bilo.
Čez nekaj časa je umrla njena sestra Benedetta, ki je zapustila sina v najnežnejših letih, zato se je poročila s svakom, saj je mali Stanislav, bodoči katoliški ekonomist, potreboval mater.
A kaj kmalu je postal sirota brez očeta, ki je podlegel koleri. Dobra mačeha je zanj skrbela in ga v velikih žrtvah vzgojila v verski in državljanski praksi, kljub bogati dediščini.
Ko je zaključila to sveto poslanstvo, je vstopila med Hčere Presvetega Srca z redovniškim imenom Marija Tereza. Umrla je v Rimu leta 1924.
(Prim. Memorie Biografiche, VI, 263; XV, 465)

Naše jaslice

Slika
Med "sprehodom" po razstavi slovenskih jaslic v Veržeju. Čas pričakovanja in čas priprave. Koliko ljubezni, spretnosti in ustvarjelne žilice nam kažejo izdelane jaslice. Človek v svoji ustvarjalnosti polaga dušo podobam odrešenjskega dogodka. A kdo smo mi, ki lahko delamo take stvari? Ali ni Stvarnik tisti, ki nas je ustvarjal z Ljubeznijo, nas spretno upodabljal in nam vdihnil dušo? Le zato, ker nam je dal Življenje, se lahko igramo z njegovim stvarstvom in podarjamo življenje naprej.



Ob bok nekemu članku o Angoli

V prilogi znanega slovenskega časnika, ki smo ga skoraj vsi primorani prelistavati, se je ta teden pojavil prispevek o Angoli. Dobili smo častnega konzula Angole v naši državi. Sicer nisem ne politik, še manj gospodarstvenik, a vendar imam o doživetju Angole svoje prepričanje in svoje mnenje. Gotovo je tudi res, da je to mnenje zelo osebno, kot sem osebno sam korakal po barakarskih naseljih Benguele in podružnic, potoval v Cubal in Huambo, obiskal Calulo in Cacuaco, se podil z otroci in mladimi na delavnicah, se srečeval z učitelji na misijonskih šolah in srečeval može in žene teh otrok na tržnicah in ulicah.
Po vsem tem in po izkušnji odnosov "navadnih" Angolcev do Kitajcev, ki gradijo infrastrukturo, gradijo šole, a po cestah se vozi le malo avtomobilov bogatih ljudi in veliko avtomobilskih krip revnih, šole stojijo v vsej prostornosti, a njih vrata so zaprta, se mi zdi, da izjava delitvi med bogato peščico in revno večino, ki da se ne bo zgodila, ne drži. "Huda delit…

Meditacija v troje

Slika
Nedeljsko popoldne, polno jesenskega sonca, je vabilo na plano tudi največje zaspance in delopridneže. Če pa se človek znajde v prijetni družbi, ki ti povrne vsaj nekaj človečnosti, ki se tako rada vpije v samostanske stene kot najstrahotnejša plesen, saj išče izhoda in svobode, potem je vsak dvom o čistosti srca in duše odveč. Seveda nikoli za pravega dvomljivca ...
Prijetno udomačen in poln ustvarjalnega nereda, na zunaj nekoliko otesan Ticijin avtomobil je zapeljal na avtocesto proti Dolenjski. Iz zaneseljivega vira sem namreč izbrskal prvega od 50 neznanih in manj znanih slapov Slovenije. To so slapovi Košce v bližini Višnje Gore.
Poznojesenske barve so žalostne, zbledele, polne pridiha hlada in smrti. Šele sonce jih ogreje in naredi prijetno tople kot rokavice in šal, ki obdajajo naše telo. Enolična pokrajina se ob dotiku žarka nežno zgane, nato pa utone nazaj v sivino mraka, izmučena od življenja. Človeški smeh je pregnal mrak, ko smo stopili na kolovozno pot, bolj ali manj neu…

Utrinki iz večnega mesta

Slika
Po navadi se približno ob enakem času vsako leto podam v Rim, malo po "službeni" dolžnosti, malo pa iz firbca. Letos pa sploh ... Ker je Rim tako blizu, sva se s sobratom lahko ustavila še v "mestu na skali", Orvietu. Lep sončen dan je vabil na sprehod po ozkih srednjeveških ulicah do velikanske in čudovite katedrale, ki nenormalno izstopa iz okolice.
Ker je bil to čas kosila, sva našla neko picerijo, ki je bila videti dobra, če odštejemo strežno osebje. Ker ni več sezone, tudi osebje ne da preveč nase in na svoj izgled ... pa še neprenehoma se je sukalo okoli LCD monitorja na steni ... Pojedla sva željeno, oskubili pa so naju tudi pošteno.
Sledil je postanek na sestrskem Auxiliumu, kjer ni manjkalo novic, pozdravov in hitrega kramljanja. Končno sva se za dve noči ustalila na UPS-u, kamor sva sicer peljala večino tovora, ki je napolnil avtomobilski prtljažnik. Seveda so študirajoči in študijdajajoči sobratje željno pričakovali vsakovrstnih pošiljk. Čeprav sem v prej…

Dvojno, ne, trojno martinovanje

Slika
V petek pred prvim martinovanjem so se pri mizi v salezijanski skupnosti modri in pametni sobratje prerekali, kdaj in kako naj se praznuje sveti Martin glede na to, da je naneslo praznik prav na sredi tedna, to je na sredo ...
Čeprav so modrovali, se niso mogli zediniti, kdaj naj bi to bilo. Pravzaprav je burno razpravo kaj hitro zaključil starješi in moder sobrat, doma z Dolenjskega: "Martinovo bomo praznovali od sobote do sobote. No, do nedelje!" In si nalil čistega cvička.
Ker je to tudi vinski praznik, ni manjkalo vabil in zahtev, da se praznovanja udeležim tudi sam. Seveda na Dolenjskem. In seveda v vikendu pred praznikom in za zaključek še v vikendu po prazniku ... Verjetno si kdo misli, da res nimam drugega dela, kot pisati o pijančevanju in veseljačenju. Ja, priznam, tudi tega je bilo nekaj, prvega manj, drugega več. A ni manjkalo prijateljev, s katerimi se ne srečujemo več pogosto, a vezi iz "mladosti" so ostale, ni manjkalo namiga starega očeta stari mater…

"Konkurenca"

Slika
Bolj kot ne slučajno sem izvedel, da imajo letošnji prostovoljci v Malaviju predstavitev v rakovniškem gradu. Ko se je naredila temna tema, je potrkal na vrata Peter Končan. To ni ravno vsakdanji pojav in gotovo se je za tem skrival neki razlog. Grajska dvorana je odprla svoja vrata, prižgale so se luči in začele priprave na predstavitev. In ker to ni ravno daleč od moje pisarne, sem se vtihotapil v sicer zaključeno družbo Heresovcev (bivših želimljeskih dihakov). To je opazil tudi moj sobrat in se mi takoj zarežal, da bom vohunil za konkurenco.
No ja, takega namena pa res nisem imel. A bilo je nadvse zanimivo sedeti v zadnji vrsti in prisluhniti besedam mladih, ki so več kot navdušeno pripovedovali, opisovali in razlagali svoje enomesečno misijonsko prostovoljstvo v Malaviju.
Pravzaprav sem lahko vlekel mnoge vzporedne niti, tako kot sta geografsko vzporedni Malavi in Angola. Navdušen nad navdušenostjo in zagnanostjo mladih študentov sem lahko samo vesel, da se kaj takega dogaja. Da s…

Visoka pesem, ki nima meja

Slika
Eden redkih večerov se je zgodil pred časom, ko sem imel odprta usta, a nisem mogel izreči ničesar. Verjetno bi se slišalo naivno, če bi zapisal, kdo ne pozna zbora Perpetuum Jazzile, ki so mi odprli usta in srce. A biserov pač ni metati svinjam in tudi trikratno polna dvorana Cankarjevega doma še ne zaobjame vseh ljudi. Na veliko srečo sem se s prijatelji znašel med tistimi redkimi, ki si pustijo odpreti usta in srce. Vokalna ekstaza, kot se je zbor sam poimenoval, je navdušil. Tudi njihovi gostje, švedska vokalna skupina The Real Group me je prevzela. Kot vse v dvorani. Ali skoraj vse.
V parterju so se pojavljale znane osebnosti, pa ne tiste iz politike ali Cerkve. Pač poznani ljudje, ki imajo radi nekaj za dušo. Tudi okoli nas na prvem balkonu se je nabralo polno mladih. Spredaj dva, ki sta koncert izkoristila za intimno poležavanje drug po drugem. Vsaj pogleda nista zastirala. Še bolj resen par na levi, ki je v strokovni štajerščini dokaj zadržano pozitivno ocenjeval nastop. Kot da…

Pridi k Svetemu obličju

Slika
Iz don Boskovega cvetnika
Italijansko mesto Lucca, 1879. Don Bosko se je v spremstvu salezijanskega ranatelja in obkrožen s skupino spoštovanih gospodov namenil v katedralo, da bi počastil "Sveto obličje". Tako se namreč ljudsko imenuje čudežni križ, ki ga hranijo v Luccu že od 7. stoletja. Pravijo, da ga je naredil sveti Nikodem. Redko ga izpostavijo v javno češčenje, zasebno pa ga pokažejo le najpomembnejšim osebnostim, pa še to pri zaprtih vratih. Don Bosku ni prišlo niti na misel, da bi prosil za tak privilegij.
Ko so prihajali po ulici, je zrak presekal močan vzklik: "Blagoslov!" Bila sta oče in mati s svojim dvajsetletnim sinom, ki je bolehal za sušičnim hrbtnim mozgom. Mladenič se je zelo težko gibal, noge je vlačil za sabo in ni mogel sam stati na njih.
Don Bosko se je približal. Vsi so pokleknili. Ljudje so se nagnetli vse naokrog. Komaj je blagoslovil bolnega mladeniča, so ga starši s težavo dvignili. "Naredi kakšen korak, da te vidimo."
Mladenič…

Za dušo grofice

Slika
Iz don Boskovega cvetnika
Okoli leta 1870 je don Bosko zvedel, da se neka grofica že dlje časa ni razumela s škofom tiste škofije in da ju nihče ni mogel zbližati. Grofica je nevarno zbolela, a nihče je ni upal spodbuditi, da bi pomislila na prejem zakramentov.
V tej negotovosti je don Bosko, ki je to dušo hotel rešiti pogube, odšel iz Torina na obisk. Ko je prispel v njeno palačo, ga je starješa hči z veseljem sprejela.
"Oh, naj vendar vstopi," je velela mati.
"Zvedel sem za vašo bolezen, zato sem upal, da vas z obiskom razveselim in sem pustil vse ter prišel. Vedno ste bili dobrovoljni našemu delu in čas je, da se vam zahvalim za to."
"Don Bosko, prišli ste odrešit mojo dušo mnogih tegob. Ali bi lahko vi govorili s škofom?"
"Gospa grofica, po njegovem obisku se pripravite na Gospodov obisk."
Don Bosko je odšel k škofu in ga nagovoril. Škof je odvrnil: "Vrnite se k grofici, za vami pridem s Sveto popotnico."
Ko je zagledala vstopiti v…

Adamova palica

Slika
Iz don Boskovega cvetnika
Don Bosko je nekega dne 1870 s spremljevalcem potoval iz mesta Varazze v Sampierdareno. Na vlaku se je nahajal tudi mons. Janez Krstnik Bianchi, pravzaprav je sedel don Bosku nasproti. Don Bosko je med rokami držal grčasto palico. Monsinjorju je smeje se dejal: "To je Adamova palica!"
"Kaj takega!" mu odvrne začudeni monsinjor, "potem morate z njo previdno, če je tako stara."
"Ta palica," se je zresnil don Bosko, "je od mojega spremljevalca tukaj, ki mu je ime Adam."
Oba sta se zasmejala, nato pa sta se predstavila drug drugemu. Adam Janez Krstnik, rojen v Fariglianu (Cuneo), je prišel v Oratorij kot pomočnik, sedaj pa se je nahajal v zavodu v Alassiu.
(Prim. Memorie Biografiche, X, 1258)

Beg pred odvezo

Slika
Iz don Boskovega cvetnika
Leta 1880 se je mladenič proti svoji volji znašel v valdoškem Oratoriju, saj so ga vrgli iz nekega zavoda Garibaldi, kjer ni prejel nikakršne krščanske vzgoje. K don Bosku je odšel k spovedi z namenom, da ne pove najhujših grehov.
Don Bosko mu je, še preden je ta mogel odpreti usta, naštel eden za drugim vse njegove grehe.
Mladenič se je tako prestrašil, da je pobegnil, ne da bi počakal na odvezo; vrnil se je šele, ko se je umiril in se odločil, da stvari uredi, kot je treba.
Kaj kmalu je mladenič spremenil življenje, čez nekaj let so ga sprejeli v salezijanski noviciat. Tu je vse svoje podrobnosti pripovedoval velikemu moralnemu teologu Alojzu Piscettu. Posebej ga je zanimalo, če je res šlo za stvari, ki jih ni vedel nihče drug ali jih ni že kdaj prej komu pripovedoval. Mladenič je potrdil, da je grehe storil sam, daleč od oratorija in zanje ni vedela živa duša.
(Prim. Memorie Biografiche, XIV, 678)

Vrnitev v Benguelo (2)

Tole je posnetek žegnanja na podružnici Sagrado Coração de Jesus, ki je bilo 19. julija 2009. Štiriurni maši je sledilo še nekajurno slavje ... To so čari puščave, kjer se Bog na poseben način dotakne človeka, pa naj bo to nekoč v Stari zavezi ali danes v Bengueli ...

Kako so "štorasti" menihi uničili Jezusov hlevček*

Nekoč je živel menih. V svoji skupnosti je opravljal poklic zakristana in je lepo skrbel za svojo cerkev, jo urejal, čistil in negoval. Imel je veliko prijateljev in župnijskih sodelavcev, ki so mu radi priskočili na pomoč. In vsako leto je prezgodaj, a z ljubeznijo pričel s pripravami za postavitev jaslic. Sicer se iz leta v leto niso veliko spreminjale, a vseeno se je vsako leto našla kakšna nova sprememba in dopolnitev.
V isti župniji je živela družina, ki je imela nadpovprečno število otrok glede na stanje v državi, saj jo je Gospod obilno blagoslovil. Ni živela v razkošju, a dostojno, bila je tesno povazana z župnijo in meniško skupnostjo, saj je mati veliko pomagala neukim menihom, da so se prebijali skozi potrošniško miselnost, oče je delo našel v gozdu, otroci pa so se nedeljo za nedeljo veselo smukali okrog oltarja.
Že pred časom je močno neurje v sosednji deželi uničilo velika gozdna področja in dela za gozdarje je bilo dovolj. A kot da neurje ne bi bilo dovolj, so se črni o…

DRG 2009/10

Slika
Se vidmo v rakovniškem gradu!

Predstavitev letošnje Benguele

Slika
Bil je lep večer, poln spominov s prijatelji. Hvala za obisk, sicer pa se v teh dneh lahko vidimo še na misijonski vasi na Rakovniku.

Lepljive roke ali dvojna dolenjska trgatev

Slika
Vinorodne dežele naše Kranjske živijo za čas, ko je treba zavihati rokave in obrati sladke grozde, preden jih dokončno ne poje naša konkurenca. Dolenjske gorice so se kopale v jutranjih meglicah, ki so se podile po dolini in se kar niso hotele umekniti toplemu soncu, ki se je prebijalo skozi oblake. Z veseljem sem sprejel vabilo, da pridem pomagat k opravilu, iz katerega bo nasatala pijača, ki se ji zadnja leta ne morem več izogniti. Pravzaprav je bilo tako: veliko ljudi, zato se je zdelo, da je malo trt za obrati. In bili smo tako zagnani, da se nismo ustavili le v enem vinogradu. Po malici je sledil premik v drugo faro in drugo občino med druge gorice in tudi tam smo končali z dobro malico in še boljšo kapljico. Bog že ve, kje blagoslavlja in združuje staro in mlado v delu in zabavi ...








Salezijanski dopust

Slika
Po dolgih razmislekih, še prej pregovarjanjih in neskončnih debatah sem odšel na čisto pravi dopust. Med salezijanci tako zaželjena, a po don Boskovo neizvršena beseda, saj bomo počivali v nebesih. A po naših pravilih in predstojnikovih navodilih beseda, ki naj bi meso postala, saj moramo vendarle skrbeti za svoje zdravje in sposobnosti, da bomo lahko še dolgo salezijanili po tem ljubem svetu ...
In iz tega razloga sem se podal na dopust - k salezijancem! Ker so razsejani po celem svetu in ker jih nekaj še poznam iz predlanskega vrhovnega zbora v Rimu, od koder so me vztrajno vabili, res ni bilo težko izbirati, kako in kaj. S prejateljema na obisk k prijateljem, kam pa drugam. Pogledat, kako delajo, kako živijo in kako se imajo.
Na tem dopustu se nisem spočil, nisem "odklopil", temveč sem se "priklopil" in polnil baterije srca in duha ... Drug svet, druga kultura, druga miselnost so mi bili sicer že domači, a v pristnem okolju toliko bolj izvirni, prepričljivi in zan…