Ob bok nekemu članku o Angoli
V prilogi znanega slovenskega časnika, ki smo ga skoraj vsi primorani prelistavati, se je ta teden pojavil prispevek o Angoli. Dobili smo častnega konzula Angole v naši državi. Sicer nisem ne politik, še manj gospodarstvenik, a vendar imam o doživetju Angole svoje prepričanje in svoje mnenje. Gotovo je tudi res, da je to mnenje zelo osebno, kot sem osebno sam korakal po barakarskih naseljih Benguele in podružnic, potoval v Cubal in Huambo, obiskal Calulo in Cacuaco, se podil z otroci in mladimi na delavnicah, se srečeval z učitelji na misijonskih šolah in srečeval može in žene teh otrok na tržnicah in ulicah.
Po vsem tem in po izkušnji odnosov "navadnih" Angolcev do Kitajcev, ki gradijo infrastrukturo, gradijo šole, a po cestah se vozi le malo avtomobilov bogatih ljudi in veliko avtomobilskih krip revnih, šole stojijo v vsej prostornosti, a njih vrata so zaprta, se mi zdi, da izjava delitvi med bogato peščico in revno večino, ki da se ne bo zgodila, ne drži. "Huda delitev prebivalstva na majhen odstotek zelo bogatih in velikanski odstotek hudo revnih se ne bo zgodila." Seveda se ne bo, ker se je že. Začela se je dogajati v času osamosvajanja in se dokončno ugnezdila v času 27 letne državljanske vojne. Če bi država delovala normalno, potem pred volitvami pač ne bi odrganizacijam in interesnim skupinam kupovala prevoznih sredstev ter jih posredno vezala na izid volitev. Tudi Cerkev tu ni izjema, saj hoče živeti in delovati med tistimi manj bogatimi. Vsaj tisti del Cerkve, ki jo v Angoli poznam jaz.
Mogoče je z gospodarskega vidika res potrebno opogumiti zainteresirane, da bodo prihiteli in vlagali v razvijajočo se državo, a ne slepimo se, da je popolna, da sistem deluje. Nikakor pa ne morem pomisliti na to, da bi nežni popek, ki v tej suhi deželi poganja v mladih, mladih in še enkrat mladih, ki so polni življenja in volje, želje po znanju in delu, odtrgali in ga postavili v našo gumbnico, preden bi se razcvetel in dal svoje seme ... Treba ga je zalivati, če ne tudi Bog ne more pomagati, čeprav daje rast ...
Po vsem tem in po izkušnji odnosov "navadnih" Angolcev do Kitajcev, ki gradijo infrastrukturo, gradijo šole, a po cestah se vozi le malo avtomobilov bogatih ljudi in veliko avtomobilskih krip revnih, šole stojijo v vsej prostornosti, a njih vrata so zaprta, se mi zdi, da izjava delitvi med bogato peščico in revno večino, ki da se ne bo zgodila, ne drži. "Huda delitev prebivalstva na majhen odstotek zelo bogatih in velikanski odstotek hudo revnih se ne bo zgodila." Seveda se ne bo, ker se je že. Začela se je dogajati v času osamosvajanja in se dokončno ugnezdila v času 27 letne državljanske vojne. Če bi država delovala normalno, potem pred volitvami pač ne bi odrganizacijam in interesnim skupinam kupovala prevoznih sredstev ter jih posredno vezala na izid volitev. Tudi Cerkev tu ni izjema, saj hoče živeti in delovati med tistimi manj bogatimi. Vsaj tisti del Cerkve, ki jo v Angoli poznam jaz.
Mogoče je z gospodarskega vidika res potrebno opogumiti zainteresirane, da bodo prihiteli in vlagali v razvijajočo se državo, a ne slepimo se, da je popolna, da sistem deluje. Nikakor pa ne morem pomisliti na to, da bi nežni popek, ki v tej suhi deželi poganja v mladih, mladih in še enkrat mladih, ki so polni življenja in volje, želje po znanju in delu, odtrgali in ga postavili v našo gumbnico, preden bi se razcvetel in dal svoje seme ... Treba ga je zalivati, če ne tudi Bog ne more pomagati, čeprav daje rast ...
Najbolj hudo je, ko spoznaš, da prejšnji kolonizatorji in imperialisti afriških dežel, še vedno izkoriščajo revno Afriko, ampak tokrat še na bolj umazan način in pod drugim imenom.
OdgovoriIzbriši