Objave

Prikaz objav, dodanih na julij 24, 2016

Pekel medellinskih barriov

Slika
V četrtek sem se znova priključil Sandri, Alejandri in Cielo v Carpinelu. S taksijem je pot najhitrejša in tako smo brez večjih težav prispeli po ovinkasti in ozki cesti visoko nad mestom do cilja.
Pravzaprav bi dan minil brez večjih pretresov, če ne bi obiskali mame s petimi otroki v njeni baraki … Tudi posebnega dela nisem imel. Dopoldne sta namreč prišla predstavnika »Prijateljev metroja« in s skupino 40 otrok izvedla delavnico, kako se kot udeleženci javnega prometa pravilno obnašati. Pravzaprav zanimiva tematika, ki je nisem zasledil nikjer drugje. Neke vrste bonton o čakanju v vrsti, pa o obnašanju na sredstvih javnega prevoza, o spoštovanju skupne lastnine (čečkanje in praskanje po površinah) … Medellin ima dve nadzemni metro progi, avtobusni sistem ter kar nekaj žičnic (še več pa v gradnji) z imenom metrocable, ki povezujejo visoko ležeča barakarska naselja in so poleg mini busov in taksijev povezani v javni prevozni sistem. Tudi popoldanski čas je bil drugačen. Na mesečno sr…

Tik po nogometni tekmi

Slika

Malo geografije

Slika
Sam se vedno rad spoprimem z geografijo oz. določitvijo točk, kjer se gibljem. Mogoče bo zanimivo še za koga ... da me bo lažje našel, če pride na obisk :)


Tik pred nogometno tekmo

Slika
Ko ustvarjam tale zapis, v štiri milijonski kotlini že pošteno poka in doni. Kako tudi ne, ko kolumbijski Atletico Nacional igra proti Indipendiente del Valle iz Ekvadorja za prvaka lige Copa Libertadores de América. In to na stadionu v Medellinu. Res se ne spoznam na nogomet, a kolikor sem se pozanimal, je to nekakšna južnoameriška liga prvakov ali nekaj podobnega …
Ko smo se s prostovoljci kot vsak dan zgodaj zjutraj odpravili iz Ciudad Don Bosco odpravili v Patio v centru mesta, je bilo v zraku že čutiti velik dogodek. Vlak smrti (beri: mestni avtobus) je drvel po bregovih s polnim gasom, ko pa smo prišli v Patio, je imela vsaj polovica zaposlenih oblečene črno-belo-zelene drese najmočnejšega kolumbijskega kluba. Tudi pogovarjati se nismo mogli kaj prida, saj se je na ves glas vrtela nogometna glasba, če ne kar klubska himna. Komaj smo se med plesom in objemanjem ter prepričevanjem o zmagi le nekako uspeli zmeniti, kdo bo kam odšel. Z Majo sva bila tokrat spet skupaj, s taksijem…

Comuna 13

Slika
Včeraj sva se s José Luisom, ki vasko nedeljo obišče in preveri delovanje centrov PATIO (center za otroke z ulice) in CAPRE (center za otroke in mlade, žrtve gverile) odpravila na kosilo v elitni del mesta. Ja, razlika je več kot očitna: urejena in čista okolica z bogatim rastlinjem, natrpane restavracije z dobrostoječimi meščani v izbranih oblekah, postrežba na visokem nivoju (saj veste, velik krožnik z majhnim kupčkom, okrašen z raznimi začimbami sem in tja :). Obiskovalci (vključno z otroci) se »znajo« obnašati, večinoma pa so tako vsi viseli na družbenih omrežjih …
Danes se je v centru Patio, kjer smo se zbirali zaposleni in prostovoljci, videlo, da je ponedeljek. Z Majo takorekoč do zadnjega nisva vedela, katera skupina naju bo blagovolila sprejeti medse na teren. Ko je koordinator Omar le uspel zorganizirati vse skupine in zamašiti vse luknje manjkajočih zaposlenih in prostovoljcev, naju je dodelil skupini, ki je odšla v barakarsko četrt El Salado, ki leži v predelu mesta, ime…

Dediščina terorizma v Kolumbiji

Slika
Iz Majinega dnevnika
Včeraj popoldan je deževalo. Nevihta je bila tako močna, da je dnevno svetlobo zamenjala zatemnitev. Luč v sobi je slaba, zato mi tudi do branja ni bilo. Ima pa Suhi prenosni računalnik, ki je bil ravno napolnjen, zato sem malo brskala po spletu. Prejšnji večer, preden sem zaspala, so mi po glavi hodile čudne reči. Morda zaradi povišane temperature, morda zaradi tablet, kaj pa vem zakaj. Ko smo se vračali z Balconesa, prostorne pristave nad Ciudad Don Bosco, kamor smo se za en večer, eno noč in en dopoldan odmaknili prostovoljci, je bilo še vse normalno. Z Balconesa sem se odpravila peš, prav tako tudi Suhi, le da sem jo jaz ubrala med pašniki, on pa po cesti. Ko sem prišla nazaj, sem mu vsa navdušena hitela pripovedovat, da je pot super in da jo še kdaj ponovimo. »Mislim da ne«, se je glasil odgovor, vsaj sama ne in ne po cesti, koder je šel Suhi. Začel je govoriti o zelo nevarnem predelu tik bo ograji Ciudad Don Bosco, o nekih bandah, o tem, da si tudi direktor R…