Moje življenje

Spomini na prostovoljstvo v Angoli za šesti dan božične devetdnevnice Ko sta Jožef in Marija potovala v Betlehem in tam iskala prenočišča, ni bilo lahko. Gotovo sta se v molitvi zatekala k nebeškemu očetu in ga prosila pomoči. Tako je tudi z nami. Kolikokrat lahko prosimo ljubega Boga za pomoč ali pa se mu iz srca zahvalimo za vse, kar smo doživeli in nam je uspelo. V Angoli je molitev del življenja. Obisk svete maše je bil dogodek, ki ne gre iz glave. V cerkev smo se odpravili peš in spotoma so se pridružili otroci in mladi, ki so hodili v šolo na misijon in smo se že spoznali na delavnicah. Ko smo stopili v cerkev, ki ni nič drugega kot velik pokrit prazen prostor, je v čisto majhnem prezbiteriju stal majav oltar, v steno je vzidan tabernakelj in svečka nas je spomnila na Najsvetejše, na drugi strani pa je bil majhen kip Marije. To pa je bilo tudi vse, kar je spominjalo na cerkev. A Cerkev smo ljudje, tisti, ki se zbiramo k sveti evharistiji. In v Angoli je to glavno. Večerna maša me...

Spomini na prostovoljstvo v Angoli za peti dan božične devetdnevnice Mama je v naših življenjih na prvem mestu. Tudi Bog je izbral Marijo za mamo svojemu sinu Jezusu, ki je prišel odrešit svet. Marija je naša mati in vzor vseh mam. V Angoli je to še posebno prisotno. Mati daje življenje, mati skrbi za otroke, mati se žrtvuje zanje. Prav mame so v Angoli tiste, ki rinejo življenje naprej. To ni lahko in preprosto. Kar priznajmo, tudi naše mame imajo veliko skrbi z nami in za naše družine. V težkih letih begunstva so bile mame tiste, ki so pridelovale zelenjavo ali razne ročne izdelke, to nosile na tržnico in prodajale, da so preživele svoje otroke. Tudi danes je tako. Sprehod po benguelski tržnici pove vse. Tu mama z otrokom na hrbtu ponuja kokošja jajčka, tam mlado dekle čuva mlajša brata in prodaja manjokovo moko, spet naprej se materi v gruči svojih otrok pomenkujeta o prodaji paradižnika in melon. Da ne govorim o ribah. Tisti, ki jih ima rad, bi tu še užival: sveže, nasoljene, posuš...

Spomini na prostovoljstvo v Angoli za četrti dan božične devetdnevnice Če zapremo oči, lahko z mislimi pohitimo k našim najboljšim prijateljem, pa naj bodo še tako daleč. Tudi Jožefa in Marijo lahko spremljamo pri iskanju prenočišča. Nekaj posebnega je občutek, da več tisoč kilometrov proč, nekje pod ekvatorjem v črni Afriki živi tvoj prijatelj; kot takega ga imaš seveda rad, vendar mu ne moreš nikoli po telefonu poslati kratkega sporočila niti ne po elektronski pošti zaželeti blagoslovljene bližajoče se praznike … Lahko pa zapreš oči, skleneš roke in dvigneš srce k Očetu, ki mimo razdalj povezuje svoje otroke. Dejstvo, v kakšnih razmerah živi tretji svet, s kakšno revščino in pomanjkanjem se sooča, je gotovo nekaj, kar naj bi v nas vzbudilo sočutje in dobroto po zgledu uboge vdove. Ne pa tudi pomilovanja. Afriški otroci resda nimajo računalnikov. Tudi ne »game-boyev«, »walkmanov« in še marsičesa, kar Slovenci sploh ne znamo ustrezno prevesti. Koliko otrok in mladih te elektronske zade...

Spomini na prostovoljstvo v Angoli za tretji dan božične devetdnevnice Če me je kdo najbolj spominjal na svetopisemske prizore iz Evangelija, potem je bil to Kamilo. Gilberto Nelito Tchiambandanga je pravo ime mojstra Kamila, vitkega in vedno nasmejanega 20-letnika, ki praktično vodi čevljarsko delavnico. Kot je v Angoli navada, je prisrčen stisk z obema rokama prvi pozdrav, ko si izmenjamo imena in na vprašanje, kako si, odgovorimo s: hvala, dobro. Po ogledu čevljarske delavnice je jasno, zakaj je mojster: med svojimi mlajšimi kolegi, ki jih uči, zna imenitno ukrojiti usnje do čisto pravcatega sandala. Peščeno dvorišče, grmiček pred delavnico, ročno delo me spomnijo na neko drugo celino v nekem drugem času. Jezus je vihtel svoje dleto in obdeloval les … Sestre so v misijonu poleg šole odprle tudi pekarno in čevljarsko delavnico. Tudi s to kapljo v morje pripomorejo, da vsaj kdo dobi delo in se s tem preživi ter da se mladi kaj naučijo. Kamilo je zelo prijazen in nas je vedno ogovoril....

Spomini na prostovoljstvo v Angoli za drugi dan božične devetdnevnice Tako kot sta Marija in Jožef potovala v Betlehem, odpotujmo tudi mi med naše črne prijatelje v Angolo. Dandanes potujemo zelo udobno, največkrat z avtom, v šolo z avtobusom, na daljša potovanja celo z letalom. Tudi v Angoli imajo avtomobile. Velike džipe. Pa ne ravno zato, ker bi bili bogati. Ceste v Angoli so namreč polne lukenj, takih velikih, da se lahko celo skriješ vanje. Zato tisto potovanje ni nič kaj udobno. Vedno te premetava, enkrat z glavo butneš ob strop, drugič te zanese k vratom, v naslednjem trenutku skoraj padeš s sedeža. Še molitve za srečno pot ne moreš zmoliti v »enem kosu«, saj ti sunek cestne luknje vzame sapo. Zato smo najrajši hodili peš. Večina prebivalcev hodi peš. Ob cestah in poteh hodijo ljudje od ranega jutra do trdega mraka. Na polja, na tržnice, po vodo, nekateri v službo, otroci pa se prav tako ob cestah igrajo, saj ne morejo vsi v šolo. Ker je premajhna, tudi če je zastonj. Seveda bi ...

Spomini na prostovoljstvo v Angoli za prvi dan božične devetdnevnice Verjetno ni med nami nikogar, ki ne bi rad odkrival česa novega, izvedel kaj zanimivega in tudi odšel pogledat nove kraje in srečat nove ljudi. Spoznajmo nove vrstnike, njihov način življenja, igre in učenja. Kajti tudi zanje je prišel Jezus na svet in tudi oni se na svoj način pripravljajo na božič. Feliks Jamba (izg. Žamba), Kamilo, Efijel, Dominga, Bebuša, Nito, Jualinha (izg. Žualinja) so nekatera imena, ki jih pri nas ne poznamo. Ta imena imajo mladi v Angoli. Angola je prostrana savanska dežela na južni polobli v Afriki. Tako daleč, a v današnjem času interneta, skypa, mobitela bi lahko bila zelo blizu. Pa na žalost ni. Jamba je letos dobil mobitel, a kaj ko doma nima elektrike, da bi ga napolnil. Prav tako zelo malo denarja, da bi lahko poslal sms. V to od vojne izmučeno deželo smo se v drugo največje mesto Benguela, na misijon sester hčera Marije Pomočnice, odpravili prostovoljci, da pomagamo. Čeprav smo s seb...