Moje življenje

Prvi dan v Sveti deželi Čeprav smo v Izrael prišli že včeraj, smo se po dolgih in mučnih varnostnih postopkih le prebili v najbolj varovano državo na svetu. Veliko skupino 55 mož in žena (z otroci vred) sestavljamo najrazličnejši profili: župniki in duhovniki vseh vrst in oblik, nune in sestre, tako ali drugače posvečene osebe, študenti vseh vrst teoloških smeri na raznih rimskih univerzah in za nameček še pristna rimska zakonca s svojima hčerama. Da smo tudi katoliška skupina, pa ne samo v cerkvenem smislu, pove tudi podatek, da prihajamo iz kar enaindvajsetih (21!) držav (Slovenija, Italija, Francija, Španija, Poljska, Albanija, Mehika, Kuba, Gvatemala, Venezuela, Kolumbija, Brazilija, Argentina, Etiopija, Nigerija, Angola, Ruanda, Indija, Tajska, Indonezija in Filipini). V tako pisani druščini gotovo ne bo dolgčas. Zaradi velikih požarov in zamudnih kontrolnih postopkov smo izpustili Hajfo in se takoj podali v Nazaret. Danes smo ogled začeli z Marijinim oznanjenjem. Neka grška pravo...

Ja, takole hitro je to šlo. V nekaj mesecih smo se sprehodili skozi znanja in modrosti sodobne teologije, obogatene s človeškimi znanostmi in upam, da tudi navdihnjene od zgoraj, kamor smo nenehno pogledovali … Zadnje dni smo se posvetili Cerkvi oz. naši predstavi o Cerkvi, pa nekaterim ženskim likom v zgodovini Cerkve. Seveda se je profesorica na koncu glasno vprašala, kdaj bo Cerkev odgovorila na nekatera »ženska« vprašanja. Pa pri tem ne misli na posege v službeno strukturo Cerkve, temveč na priznanje preroško-karizmatične dimenzije … Še bolj pa smo se zabavali pri Družbenem obveščanju . Na hitro smo preleteli vplive sodobne kulture in kulturo multinacionalk na človeka. Ta kultura se prav tako hitro seli v Cerkev, oz. Cerkev zamuja s svojim evangeljskim prežemanjem. Če gremo v trgovski center, dobimo tako rekoč vse, kar sodobnega človeka zadovolji do te mere, da se globljih vprašanj niti ne dotakne več. V Cerkvi pa smo navajeni začeti s tem, kar sodobnemu človeku ni več pri srcu: t...

Prišel je nov vikend in z njim obisk na najvišji ravni. No, najvišja raven se seveda ne poda navadnim smrtnikom, saj je njihovo poslanstvo kaj več od navadnega preživetja, je pa zato vmesna raven tista, ki povezuje vse te salezijanske sfere … Moj zakoniti ravnatelj je poleg okrepitev pripeljal s seboj tudi malo skrbi, ki pa sva jih s skupnimi močmi uspela rešiti. Seveda se je vmes zvrstilo toliko dogodkov, da jih je nemogoče povezati v urejeno in zaključeno enoto, kot je to primer tega zapiska … Najprej smo si misijonski tečajniki ogledali Katakombe sv. Kalista, ob katerih smo lahko občutili utrip prve Cerkve in obiskali grobove mučencev. Sledil je ogled sedeža italijanske organizacije za prostovoljce (VIS), kjer smo zvedeli vse o denarju (!). In nato se je začel »slovenski salezijanski vikend«. Po napornem delu sva z ravnateljem obiskala kapucinsko kripto na cesti beneškega Viktorja. Zame zelo zanimiv kraj, za mnoge pa prava grozljivka. Prvi kapucinski samostan je tu zaživel v letih 1...