Moje življenje

Naj vas tale naslov ne zavede, da bo na vrsti kaka napeta zgodba, saj sem prevec utrujen, da bi jo spravil iz sebe ... Sobota je bila mirna, "naziramo" se z izdatnimi kolicinami rukole, ki raste pred Lavro Vicuno in verjetno zato ni nobenega sledu o kaksnih boleznih in slabostih! Popoldne v centru poteka verouk. Na kupu so se zbrali vsi meni poznani kateheti Gilberto, Vasco, Vanny (oh, Kristina, al' je tako zadrzan!) in Nito. Ker sem ze predlani bil pri Gilbertu (Kamilu, ki to vec ni ...), sem sel tokrat k njegovemu nekdanjemu ucencu Nitu v prvi razred. Ja, pri delavnicah sem ga imel za mladega najstnika, ki pridno pomaga, pri verouku pa sem ga obcudoval kot velikega kateheta! Res da sem sedel v zadnji klopi in pridno poslusal, a otroci so ga kar pozirali z ocmi in odprtimi usti ... Kako je razlagal, da je bolje verjeti Jezusu kot hudim duhovom! Preprosto, slikovito, s srcem. Na misel mi je celo prislo, da poslusam bodocega svetnika. Vedno bolj sem preprican, da so mladi...

... bi rekli pri nas, ko ze v sredo mislimo na prihajajoci vikend. Tukaj pa je ravno obratno. Komaj spet cakamo ponedeljek, ko bomo s polno paro nadaljevali nase delavnice in koncno odsli na podruznice. Soncen zimski dan (tukaj je zima!) nas je prisili k dopoldanskim delavnicam pod nadstresek prostora za te in podobne dejanovsti. Z otroci, ki se jih je nabralo samo kakih 60, smo delali metulje. Rezultat: vsi so poleteli, pa tudi nekaj skarij je odletelo ... Preostali cas smo namenili utrjevanju medsebojnih vezi in se na veliko pripravljali za naslednji teden. Z veseljem lahko povem, da imamo koncno vse pod kontrolo in vse pripravljeno za naslednji teden: zjutraj uro in pol delavnic za 100 otrok, nato pa dve solski uri v dveh ali treh razredih po 50 ucencev, popoldne pa za xy stevilo otrok na podruznicah. Bomo videli, kako bo slo ... Ce sem tukaj ze cisto domac in prilagojem, se me trdovratno drzi ena slabost: tale internet tukaj je tako pocasen, da sem ze nekajkrat hotel kaj zabrisa...

Koncno smo zaceli z delavnicami. Zjutraj za otroke, ki ne hodijo v solo, po solski pavzi pa sledi novost: delavnice bomo imeli v sklopu solskega pouka po posameznih razredih. To je kar kulsko, saj je zraven se ucitelj in tudi stevilo je omejeno na najvec 50, kolikor jih je v razredu. Imeli smo tudi cas, da smo pripravili kar precej materiala za delavnice, tako da bo drug teden ze slo, dopoldne v rezredih popoldne po okolici ... V nekem trenutku, nesoc polno skladovnico fotokopij, sem se na glas smejal, kako je tukaj lepo: prav pocasi sem hodil, si ogledoval dogajanje v okolici in si mislil, kako smo neumni v Evropi, ko sibamo sem ter tja kot norci, gledamo na uro, vedno se mudi. Tukaj pa tega ni. Gres nekaj iskat, se vmes s kom kaj pomenis, nekaj ljudi pozdravis in prides nazaj cez pol ure, pa te nihce ne nadere, kod hodis ... Seveda mi bo kdo ugovarjal, da se tako nikamor ne pride, a tudi v Evropi so taki "norci", ki ne gledajo na cas. Seveda v evropskem sistemu to ne spila,...

Hm, sploh ne vem, kje naj zacnem ... predstavili smo se dopoldnaski in popoldanski ekipi stotinj solarjev, zvecer nas je ogovoril zupnik Santiago pri masi. Imeli smo obilo casa, da smo pripravili osnovne stvari za delavnice in se do zob "oborozili" s papirjem in fotokopijami, tudi ce bo prislo 300 otrok ... dodobra smo se poglobili v banse, prevedli O Marija in Ti si moj prijatelj ter se naucili benguelskih bansov Familia Sapo, Uma palma, Um elefante ... seveda nas je krepko poducil Nito, ki je zdaj ze ponosen katehet, potem ko je novembra prejel zakrament svete birme ... Da mi ni zal vsega, sem se zavedel na poti iz centra do zupnije po barakarskih naseljih ... ceprav to pot ze poznam, je res nekaj cudovitega. Pristno srecanje z otroci in ljudmi, njihovim delom in igro, pogledi in pozdravi ... in vendar jih Bog zivi, ceprav v revscini. Polni smeha, kricanja in zivljenja so ti predeli, vec pa ne bom, ker se ze ponavljam ... Andrej ze suvereno masuje, tako da bo imel obilo del...

Naj tokrat zacnem pri koncu ... V solskem centru je vlada v lanskem letu opremila racunalnisko ucilnico s 15 racunalniki ... kjer potekajo tecaji informatike in racunalnistva. Za nas prostovoljce sta bila dolocena dva racunalnika v predsobi, kjer se lahko po mili volji izzivljamo nad novodobnimi komunikacijami. A kaj, ko od teh dveh eden ne dela, na drugem pa visita Sasa in Janja ... Jaz pa nebodigatreba sem sel v racunalnisko ucilnico in prizgal racunalnik, ki je imel podaljsek v mrezi in tako sedaj veselo pisem tale blog ... Popoldne smo torej prispeli v Benguelo z avtom. Cesta odlicna, iz Lobita, kjer se bo pel cudovit most, pa vse do Benguele, je ze narejena avtocesta. Seveda afriska, s prehodi za pesce! Nas sofer je bil tokrat usluzbenec signor Gashpari. A preden smo potovali, smo ga zaceli ob 5.30 zjutraj v Luandi, v inspektorialni hisi sester HMP, kjer smo prebili prvo angolsko noc. Da smo vse to lahko poceli, so nas se prej na letalisce prisle iskat sestre s sestro Zvonko na ce...

Medtem ko ekipa s s. Metko na Rakovniški 21 pridno tehta kovčke, jaz pišem blog! No, prej sem uspel celo spakirati in počistiti sobo v nulo. Sicer še zdaj ne vem zakaj, ker me tako ali tako ne bo v sobi ... Čakajoč kosila in slovesnega blagoslova, ki pa ga ne bo podelil g. inšpektor, temveč njegov zastopnik, ki se je predprejšnji teden norca delal, češ to je turizem, ne pa misijoni, se bomo končno spokali do tržaškega letališča. Seveda bom prenesel pozdrave od vseh, ki ste mi to naročili in hvala vsem, ki ste mi v teh dneh želeli lepo pot. Na žalost mi je zmanjkalo časa za odgovore, zato kar tukaj hvala vsem, smo na zvezi in se kaj tipkamo, seveda, če bodo pogoji za to tam spodaj ...