Moje življenje

Kar škoda, da smo zaključili z vsemi oblikami kulturne antropologije , saj je bilo prav koristno in prijetno: Misijonar pride in začne graditi šolo, cerkev, nato bolnico in druge ustanove. Garal je celih 10 let. Pa ga nato vpraša starejši domorodec: »Zakaj vse to gradiš?« »Ker sem misijonar in bom oznanjal Jezusov evangelij.« Pa odvrne starček: »A, saj se mi je zdelo, a vseeno bi lahko povedal takoj na začetku, kaj boš počel s temi stavbami …« Profesor Juan Botasso nam je natrosil kar nekaj krepkih glede naše ljube vere in evangelija ter okostenele Cerkve in njene strukture. Le kako si drzne katoliški duhovnik in profesor na papeški univerzi tako kritizirati? Center (Vatikan) je okamenel, zabetoniran, obrobje (misijoni) pa so živi, napredni … Zakaj se morajo kitajski teologi mučiti z grško-rimsko teologijo?  Zakaj morajo Indijanci verovati v grško-rimskem slogu? Koliko cerkva smo zgradili zaradi prestiža, da dokazujemo našo sposobnost, veljavo (omg, kako me to spominja na nek naš p...

Iz neke šentrupertske kleti je priromala lepa "razglednica". Hvala.

Nekje in nekoč sem že slišal za to ustanovo, ki pa sem jo uvrščal v popolnoma napačne predalčke v »mojem« sistemu katoliške Cerkve … imeli smo priložnost in čast, da smo obiskali sedež te skupnosti, kjer nam je Marco na poti skozi kapelo, kakšno pisarno in skupni kletni prostor predstavil življenje in delovanje te skupnosti. Skromni prostori. 70.000 članov, laikov, po vsem svetu navdihuje prebiranje evangelija, molitev in zelo konkretno delo za revne, uboge. S tem so si uspeli brez oglaševanja pridobiti velik ugled in evangeljska zagretost jih žene še naprej. Medijsko se ne izpostavljajo, a obiskala sta jih dva papeža, o njihovem delu se je prišel pozanimat bivši predsednik Bush. V Afriki so edini, ki so uspeli vzpostaviti sistem pomoči in zdravljenja bolnikov z aidsom. Brez zaposlenih in brez ustanov skrbijo za nekaj sto tisoč bolnikov! To ni uspelo niti OZN organizacijam. Edini se posvečajo raziskavam povezave aidsa in malarije, edini vodijo pediatrične raziskave vpliva aidsa na doj...

Zbral sem pogum, »natreniral« avtobusne linije in na večer odšel v gledališče na ogled muzikala Jesus Christ Supertstar. Prijazna hostesa me je prestregla na vhodu in me pospremila do mojega mesta ter mi prav odštela rezervirani sedež! Sredi tedna se ljudi ravno ni trlo, a bilo jih je dovolj, da se je mednje pomešala četica karmeličank (po moje kakšna reformirana veja), ki so na moje veliko začudenje in ne preveliko začudenje večine prišle na ogled tega spektakla. No, na drugi strani pa je sedel gospod s čepico, kakršne vidimo po muslimanskem svetu, tako da … Iz večine povprečnežev sta mi v oči padli mati in (verjetno) hči v sprednji vrsti. Mati je bila v gledališču primerni toaleti, napudrana in okrancljana z verižicami, zapestnicami in uhani, hči pa kot večina mladih. In zaželela si je osvežitve. Hči ji je iz torbe podala kokakolo. Mati jo je odprla in – brizg – so mehurčki svobodno zadihali po njenem oprsju! A glej ga zlomka. Proti vsem mojim pričakovanjem se mati ni ne razburila i...

»Ne zanikam, da me razvnema in me zaradi pričevanja privlači. Zato mi je težko zapustiti salezijansko življenje. Zavedam se, da zaradi osebnih problemov ne bom nadaljeval in bom odšel. Verjamem pa, da če bi naša Družba pogumno objela usodo ubogih, bi se kaj kmalu spraznila zaradi odhoda sobratov, ki so polni besed in bi se napolnila za mladimi, ki znajo prisluhniti vrednotam Duha. Ni res, da ni nimamo več mladih, ker jih ni. Naše življenje jih ne navdušuje. Motimo se, če mislimo, da nas bo samo povratek k pravilom ali k celo večji strogosti naredil boljše in pristne. Družba je polna razpok, predstojniki pa v dobri volji tekajo sem ter tja, da bi razpoke zamašili. V tako krpanje ne verjamem. Ne morem verjeti, dokler bomo mladim nikakršen zgled. Obilica naših ustanov je očitna. Pot današnje Cerkve bi bila pravilna, če bi tiho sledila preprostosti golega in surovega evangelija.« To niso moje besede, temveč besede iz dnevnika mladega salezijanskega bogoslovca, misijonarja v ekvadorski...