Koliba brez ograde

»Ne zanikam, da me razvnema in me zaradi pričevanja privlači. Zato mi je težko zapustiti salezijansko življenje. Zavedam se, da zaradi osebnih problemov ne bom nadaljeval in bom odšel. Verjamem pa, da če bi naša Družba pogumno objela usodo ubogih, bi se kaj kmalu spraznila zaradi odhoda sobratov, ki so polni besed in bi se napolnila za mladimi, ki znajo prisluhniti vrednotam Duha.

Ni res, da ni nimamo več mladih, ker jih ni. Naše življenje jih ne navdušuje. Motimo se, če mislimo, da nas bo samo povratek k pravilom ali k celo večji strogosti naredil boljše in pristne. Družba je polna razpok, predstojniki pa v dobri volji tekajo sem ter tja, da bi razpoke zamašili. V tako krpanje ne verjamem. Ne morem verjeti, dokler bomo mladim nikakršen zgled. Obilica naših ustanov je očitna. Pot današnje Cerkve bi bila pravilna, če bi tiho sledila preprostosti golega in surovega evangelija.«

To niso moje besede, temveč besede iz dnevnika mladega salezijanskega bogoslovca, misijonarja v ekvadorski džungli, kjer je tri leta razločeval svojo pot ob starejšem salezijanskem misijonarju daleč stran od vsakršne civilizacije v plemenu Ačuar. Ko so kasneje »odkrili« njegov dnevnik, so ga tamkajšnji salezijanci objavili in postal je prava uspešnica tako za salezijance kot za antropologe. Neverjetno odkritosrčno in dobronamerno kritično razmišlja tako o duhovnem poklicu, salezijanskem življenju, kot o odnosu našega sveta do drugih kultur.

»Privlači me celibat, uboštvo in preprostost Yankuama (sobrata misijonarja). Dobri salezijanci se najdejo povsod, a dokler se govori le o pravilih, usmiljenju, dokumentih, načrtih in o presojanju »čudaštev … in osebnih kapric« teh, ki se trudijo iskati evangelij, pa naj delujejo na katerem koli področju, je nesmiselno, da se pretvarjamo za zgled. Rajši mašimo kot pa gradimo.

Razpokana in pokrpana hiša ne privablja nikogar. Nikoli se nisem spraševal, če imam Družbo rad, to se mi je zdelo nesmiselno; sedaj mislim, da sem jo imel rad, ker me boli in žalosti, ko gledam, kaj se dogaja.

Tudi jaz sem del Družbe in če odidem, ji ne bom pomagal, a če ostanem, ko bi moral oditi, ji bom pomagal še manj. Pred očmi imam pismo prijatelja, ki mi je napisal: Ne sprašuj neba, kaj moraš storiti. Ljubi in čas ti bo svetoval.«

Knjiga, v katero sem kar padel, saj je polna zanimivosti iz življenja v pragozdovih, kjer namesto korporala uporabljajo bananin list, kjer spijo skupaj s kokošmi in kjer pleme Ačuar še vedno za trofeje nabira človeške glave … Katalonec José Arnalot je v vihravih poznih sedemdesetih letih preizkušal svojo pot ter neverjetno posrečeno in še danes aktualno povezal oznanjevanje evangelija in način, kako ga v določeno kulturo zasejati. Pravi duhovno kritični roman v dnevniških zapiskih o salezijanski karizmi in načinu njene inkulturacije …