Objave

Prikaz objav, dodanih na avgust 7, 2016

Na obrobju amazonske nižine (2)

Slika
Ker je podnebje popolnoma drugačno kot v Medellinu, pa še preprosta soba z netesnjenim oknom in za tri prste veliko špranjo pod kovinskimi vrati, sem prvo noč spal zelo slabo. Kaj če me popikajo komarji? Ali se pod vrati priplazi kaj nezaželenega? Na srečo sem s seboj imel sprej proti komarjem in sem »naparfumal« sebe in zraven še vso posteljnino, a vendarle … Drugo jutro sem se zbudil živ … in preživel dva zelo zanimiva dneva, za katera si nisem niti pod razno predstavljal, kaj sem doživel …
Verjetno se sprašujete, kaj ima ranč skupnega s salezijanci in Ciudad Don Bosco? Tudi sam sem se čudil, a kmalu dobil odgovor: mladina v programih in internatih Ciudad Don Bosca ne živi le od Božje besede, temveč od hrane. Razdeljenih je nekaj tisoč obrokov dnevno! In nekje je treba dobiti denar za hrano ... Samo od državne pomoči bi taka ustanova bolj težko živela s tako bogatim vzgojnim programom.

Razmišljanje ob barriu La Sierra

Slika
Iz Majinega dnevnika Bolj ko se približujejo dnevi najinega odhoda, vedno več novic izvem. Vedno jasnejša je slika, vedno več jezika razumem, a vse skupaj bo le dober mesec. Čas, v primerjavi s tistim, ki ga tu potrebujejo, je neprimerno premajhen. V petek sem bila s skupino v La Sierri. Na spletu je bil pred dvema letoma objavljen odličen dokumentarni film o tem barakarskem naselju. Sneman je bil ravno tako enkrat v tistem času, leta 2014. Prav primeren je za ogled, da lažje razumemo in opisano področje. V njem nastopajo tudi otroci, s katerimi sem se srečala na delavnicah. Ker je bil petek, je bil dan bolj sproščen. Namesto treh delavnic smo izvedli le dve, saj se pozna vpliv vikenda in je že vse v luftu, tudi otrok ni prišlo veliko. Pridružila sem se Loreni in Yessici. Lorena je nova psihologinja, ki se je programu Derecho a soñar pridružila pred slabim mesecem, Yessica pa je notranja. Izhaja namreč iz prve generacije otrok, s katerimi je ekipa Derecho a soñar začela delati v Carpi…

Še ena o el cuchotu

Slika

Na obrobju amazonske nižine (1)

Slika
Ko mi je José Luis omenjal možnost potovanja nekam daleč, sem bil seveda za. A pravzaprav nisem vedel ne kam gremo ne kaj bomo tam počeli. V nedeljo zjutraj smo direktor Rafael, ekonom José Luis in moja malenkost sedli v avtomobil in se odpravili na 12 ur čiste vožnje. Na poti sem izvedel, da gremo precej dlje od glavnega mesta Bogotá, a še vedno mi ni bilo jasno, kaj bomo tam videli in počeli …
Nekaj več kot 600 km dolga pot se je vlekla tudi zato, ker je Kolumbija glede infrastrukture kakih 25 let za Slovenijo. Pravzaprav šele začenja z gradnjo avtocest, ki bodo pravi podvig, saj je dežela zelo hribovita. Na poti sem opazil, da se lahko na štiripasovnih cestah prehiteva tako po desni kot po levi, da imajo t. i. avtocesto pravico uporabljati tudi pešci, kolesarji in vprežna vozila. Seveda pa so vse ceste plačljive, tudi če niso avtoceste … Pot nas je vodila čez centralno kordiljero proti jugovzhodu, med hribovjem, kjer se je še pred nekaj leti skrivala gverila in zato je bila pot…