Objave

Prikaz objav, dodanih na januar 24, 2010

Križev imam že preveč!

Iz don Boskovega cvetnika Pri nekem sprejemu ministra za notranje zadeve Janeza Lanzo so reševali problem izpraznjenih škofij. Minister je don Boska povprašal po novicah v Oratoriju v Valdoccu in mu predlagal, naj odpre popravni dom za poredne in zapuščene mlade v tej ali oni redovni hiši. »Torej bi morali izseliti patre ali nune«, ga je ošvrknil don Bosko. »Vi se boste brez težav pogodili s Svetim sedežem!« »Ekscelenca, zakaj pa ne predlagate ustanovitev takega doma v tej in oni vojašnici, v tej ali oni ulici oziroma na tem ali onem trgu?« Minister se je široko nasmehnil in vzkliknil, da bi don Bosku lahko podelil viteški križ za njegove zasluge. »Ekscelenca, zahvaljujem se vam za prijazno ponudbo, toda don Bosko ima že preveč križev. In s križem na prsih ne bi bil več ubogi don Bosko in ne bi mogel več prositi miloščine za svoje fante!« (prim. Memorie Biografiche, X, 436)

Kratek pomenek ob Vezilu 2010

Slika
V pripravi na don Boskov praznik smo se na Rakovniku zbrali vsaj nekateri salezijanci na duhovni obnovi in ob tem prisluhnili in si ogledali letošnje Vezilo vrhovnega predstojnika na DVD, ki ga je pripravila salezijanska tiskovna agencija. Ne bom o vsebini, to si lahko pogledate sami, je pa letos video zelo profesionalen. Da je salezijanska družina res svetovna, je videti tudi iz tega videa, saj se na njem najdejo tudi kakšni slovenski salezijanci in mladi ... Seveda nisem mogel, da ne bi dotičnih oseb kar direktno pohvalil in sporočil, kako "izgledajo" in ob enem pojamral ob navdušenem "odkritju" ... sledi copypaste zaključka tega pomenka: jaz : naa, sej je čist dobr ... itak se pa te ravno tolk vid, da dons salezijanci sploh niso skapirali, kaj so gledali :)    še Košnika niso spoznali ...    gledali so, pa niso videli ka : ja ... z eno besedo bi to poimenovali salezijanci!   jaz : se strinjam ...

Zapustiti moram ta dvorec ...

Iz don Boskovega cvetnika 19. septembra 1871 je štiriinosemdesetletna markiza, dobrotnica Oratorija, ki je stanovala na trgu Vittorio Emanuele 13, hudo zbolela in je zato poklicala don Boska, da bi se spovedala. Opravila je spoved, nato pa ga je vprašala: »Torej sem na koncu svojega življenja?« Zmedeno ga je pogledala. Don Bosko ji je odgovoril, da samo Bog ve za konec našega življenja, zato lahko v miru čakamo v njegovem naročju, saj on razpolaga z nami, kot se mu zdi najbolje. »Torej – je vročično vzkliknila gospa – torej bom morala zapustiti ta svet: bogastvo svoje hiše in vse, kar imam? Svoje sobane in salon? Dobro mi je bilo na tem svetu, zdaj pa ga moram zapustiti.« Don Bosko jo je spodbujal, da obstajajo večje dobrine od tega ubogega sveta, ki jih Gospod pripravlja za vse, ki ga ljubijo, v zameno za vse svetne dobrote, ki so cenejše od blata. Gospa je poklicala služabnike, da bi jo odvedli v salon. Prava norost. Kljub vsemu so jo odvedli v salon, poln najdragocenejših stvar...

Preveč za ubogega don Boska

Iz don Boskovega cvetnika 5. maja 1883 je don Bosko prispel v Lillo, francosko mesto na meji z Belgijo. Stanoval je pri baronu Montignyiju, ki ga je neutrudno prosil, da bi odprl salezijansko hišo v tem velikem industrijskem središču, ki so ga prevzemale marksistične ideje. Novica o don Boskovem prihodu v pariških časopisih pred tem je v mestu ustvarila veliko pričakovanje, tako da ga je ob prihodu pričakalo veliko ljudi. Navdušenje se je dvignilo še istega večera, ko se je razširil glas, da je obiskal bolno gospo in ji je njegov blagoslov povrnil občutno izboljšanje. Vsako jutro po maši je don Bosko sprejemal obiskovalce v sirotišnici Svetega Gabrijela. Tja so ga tudi hodili iskat za obiske bolnikov ali ga peljali na zajtrke k družinam, ki so imele čast, da so ga lahko gostile. Ko je pregledal program krajev, kamor naj bi dan za dnem hodil na kosilo, se je obrnil k don Rui: »Poglej, kakšen urnik. Pričakoval sem, da bom danes obiskal to cerkev, potem bom poromal v tisto svetišče …...

Pripravite zibelko

Iz don Boskovega cvetnika Nasproti sirotišnice Svetega Gabrijela je stanoval gospod Cordonnier, bogati trgovec z vini. Že nekaj časa se je nameraval poročiti z dobro mladenko s podeželja, a tega ni želel povedati nikomur, dokler ne bi najprej vprašal don Boska za nasvet. Ko se je znašel ob njem in še preden je odprl usta, je zaslišal don Boska: »Načrt, ki ga gojite, je zelo dober; brez strahu ga uresničite; to bo v veselje vam in mladenki, na katero mislite.« (prim. Memorie Biografiche, XVI, 268) * * * Gospod in gospa Montigny, ki sta se poročila zelo pozno, sta imela dve hčeri, ki pa sta mladi umrli. Don Bosko, ki sta ga v Lilli gostila, jima je ob slovesu dejal: »Pripravite zibelko.« Ni minilo leto, ko se jima je rodil otrok. Vsi so ga imenovali »čudežni sin«. Krstil ga je sam nadškof iz Cambraia, kjer je dobil ime Alfred. (prim. Memorie Biografiche, XVI, 270)