Moje življenje

Iz Majinega dnevnika Meni se je tu dogajalo. Včasih sem sicer malo nergala, ker so mi eni pač malo pili živce, ampak še to bolj tako sama pri sebi, ker mi tu paše načelo brigaj se zase :) Prvih nekaj dni smo živeli v pravi džungli izven civilizacije (nato so prišli Italijani in se je vse skupaj malo obrnilo). Vas premore nekaj hiš, na pol podrto cerkev, ki pa je od znotraj čisto izpravna, trgovino, šolo in glavni trg. Tu ni signala, ni interneta in v poletju, v času deževne dobe, tudi prevoz ni mogoč. Dopoldan smo z Evo in Pajom, pa tudi Suhi je šel kdaj z nami, kadar ni imel drugega dela, delovali v šoli, kjer smo imeli plesni tečaj. Po šoli smo se šli kopat v reko, sledilo je kosilo, popoldan pa so ti isti otroci iz šole prišli k nam pred hišo, kjer smo za njih pripravili delavnice ali pa se z njimi preprosto družili. Ob večerih je bilo v naši hiši več vešč, ščurkov in kukarač kot nas samih, a so s prihodom novih ljudi v hišo tudi ti kar nekam izginili. Sem kar p...

Priznam, da sem si 10 dni življenja v Chazo Juanu predstavljal malo drugače. A potem to ne bi bilo to, kar je … Moti me: kup Italijanov v hiši (poleg Andrea so prišli še Luca, Erica in Tommaso ter starejši par iz Padove Dino in Elizabeta. Uradni jezik: italijanski :( ; delovna akcija: spremeniti prijetno džungelsko hiško v nekakšen evropski dom - katastrofa); nadležni insekti, ki so mene in Majo, malo tudi Evo in Paja, zelo lepo in obilno popikali po rokah, nogah pa še kje (njihov problem je, da mesta pikov kar ne izginejo, temveč postanejo malce otekli z lepo krvavo pikico na sredini; naš pa ta, da srbi ko hudič, zato so noči namenjene predvsem praskanju na vse možne načine - za kurativo smo uporabili že vse: žganje, domača mazila, blažilni sprej po pikih, balzam po britju, limonin sok …); ker nimam mobilca in zato nimam pojma, koliko je ura (zjutraj ne vem, daj vstanem, zvečer ne vem, kdaj grem spat); a ne nazadnje to niti ni tako slabo, samo navaditi se...

V inkovskih jamah ... Zmajeva kri za celjenje ran ... Subtropski gozd Stiskalnica za sladkorni trs Dom neke druzine Zvedavi solarji v Moliviahuanu Naravna zascita pred soncem ali dezjem ... Cvetovi??? Popek najstarejse rastline na svetu :) Zgubljeni v pragozdu Krst pod slapom Izganjanje slabe energije Lokalni vodic je bil zelooo pameten :) Dzungleska droga In odpujsali smo domov ... Takega prizora ne vidis vsak dan

Iz Majinega dnevnika Beseda tretji svet se v nekaterih teorijah uporablja za manj razvito območje sveta. Kot na primer svet v Afriki, pa tudi tegale tukaj lahko zlahka označimo s tem pridevnikom. Ampak bo današnji zapis govoril o drugačnih svetovih, tako kot jih razumejo moje oči. Enega živimo mi, recimo območje osrednje in zahodne Evrope, drugega južna Evropa, pred očmi imam sicer Črnogorce, čisto nekaj tretjega je v podsaharski Afriki, spet četrto je na območju subtropskega podnebja v južni Ameriki. V teh štirih svetovih živijo tudi ljudje. Vsak v svojem, zato se med sabo na nek način razlikujejo. No pa tudi čisto o tem ne bo govoril današnji zapis, ampak samo toliko, da si znate predstavljati kaj mislim in kje se trenutno nahajamo. V teh svetovih pa ne smemo enačiti vseh ljudi in jih metati v isti koš, ker posamezne podvrste tudi izstopajo. Da razložim, recimo taki, ki so deloholiki in delajo ves čas, pa taki, so leni in ne delajo čisto nič, pa se vseeno znajdejo,...

Iz Majinega dnevnika Kako se spomnim prvega obiska. Pred enim tednom. Nisem si upala ves čas razlagati preveč naglas, da se veselim odhoda kot majhen otrok, ker bi me gledali kot kakšnega … ker itak že tako in tako ob vsaki meni emocionalni sliki ali prikazni spuščam zvoke in navdušujoče navdušenje … zato je bil prihod tako malo, a pri meni veliko veselje.  Včeraj smo se v Salinasu poslovili. Dan je bil drugačen od ostalih. Že zato, ker je bila v mestu fiesta de la naturaleza. Meni je dalo malo misliti, da so res face, ker praznujejo take praznike, medtem ko sama pojma nimam, kdaj je dan zemlje. Če nimam strica googla pri sebi, mi take stvari zletijo iz glave. 7. april je, če se ne motim, svetovni dan zdravja, ampak dan zemlje? Res da je bila fešta ta prava, kot se za gre, a smo ob koncu vseeno spili požirek našega zdravila. Nekaj metrov višinske razlike in slabih 15 minut hoje iz središča Salinasa se nahaja velik šotor, kjer je zbirališče humusa za pri- in predelavo. Ne...

Zgodaj popoldne se je na dvorišče pripeljal džip z nekaterimi prostovoljci in domačini iz Salinas in napovedal prihod pohodnikov. Nekateri so se na pot podali že dan prej, drugi pa zgodaj zjutraj in po osmih urah hoje čez andske bregove so pozno popoldne počasi kapljali na travnato raven pred hišo. No, nekateri so se pripeljali še z džipi, z ranchero (tukajšnjim odprtim avtobusom), čakal sem samo še, da se kdo pripelje z motorjem ali prijaha na konju. A teh ni bilo. Pisana množica skoraj 50 ljudi z vseh koncev sveta in domačinov je napolnilo »našo« majhno hiško s tremi prostori ter okolico, kjer je zraslo kakšne pol ducata šotorov vseh velikosti. Povsod pa pohodni čevlji, nahrbtniki in obleka. Vsaj polovice mladih ni nihče poznal, slaba četrtina je bila italijanskih prostovoljcev in civilnikov, še nekaj drugih iz raznih evropskih držav ter domačini iz Salinas pa še od kje … In začel se je večer. Najprej nekaj steklenic piva, nato kakšen ducat, nato pa trije zaboji. Z...