Just survive

Iz Majinega dnevnika

Beseda tretji svet se v nekaterih teorijah uporablja za manj razvito območje sveta. Kot na primer svet v Afriki, pa tudi tegale tukaj lahko zlahka označimo s tem pridevnikom. Ampak bo današnji zapis govoril o drugačnih svetovih, tako kot jih razumejo moje oči. Enega živimo mi, recimo območje osrednje in zahodne Evrope, drugega južna Evropa, pred očmi imam sicer Črnogorce, čisto nekaj tretjega je v podsaharski Afriki, spet četrto je na območju subtropskega podnebja v južni Ameriki. V teh štirih svetovih živijo tudi ljudje. Vsak v svojem, zato se med sabo na nek način razlikujejo. No pa tudi čisto o tem ne bo govoril današnji zapis, ampak samo toliko, da si znate predstavljati kaj mislim in kje se trenutno nahajamo. V teh svetovih pa ne smemo enačiti vseh ljudi in jih metati v isti koš, ker posamezne podvrste tudi izstopajo. Da razložim, recimo taki, ki so deloholiki in delajo ves čas, pa taki, so leni in ne delajo čisto nič, pa se vseeno znajdejo, po tem so taki, ki so pač posebni na svoj način, pa taki ki so večkrat zakajeni in drugo…No in se počasi približujemo osrednji temi zapisa. Obstajajo tudi vrste, ki ne vedo točno, kam pripadajo. Priznam da se pri takih včasih znajdem tudi sama, ampak po moje to tudi ni tako slabo, saj je raznolikost in raznovrstnost dobrodošla, vsaj toliko da je pogled na svet malo širši. Uf, kakšen uvod…

Mislila sem, da bodo v Chazu Juan prišli otroci iz Colonias Vacasional, pa niso. Prišlo je približno 50 mladih iz Salinasa, Quita in nekaj drugih prostovoljcev iz Finske, Francije, Koreje, Španije, Italije,…In je bil tukaj nekako rečeno svet v malem. Z Andreo smo popoldan odšli v trgovino, da smo nakupili jajca, kruh in kavo za naslednje jutro, saj je vsa ta »drhal« prespala tukaj. Počasi so prihajali. Po skupinicah, vsi utrujeni in malo neprespani. V radiu enega metra se je okoli dveh mladih kadil bel dim, ko sta se približevala ostali gruči, ki je že sedela v krogu. Nisem vedela, ali bo kdo izmed njiju poletel, tako kot je z raketo, ko se pripravlja na izstrel, ali kaj pač…jst sem sam bulila!

V vseh teh vrstah in zgoraj opisanih svetovih obstajajo tudi 4 ljudje in morda še kakšen več, ki smo posebni na svoj način. Ko je večina sedela v krogu ob ritualu podajanja steklenic, ki je s časom postajal vse hitrejši, smo bili mi odmaknjeni dobrih 5 metrov in se v drugem krogu igrali nekaj v smislu med dvema ognjema s približno 10 otroki iz vasi. Prepričana sem, da smo se večini zdeli čudni mi, upam pa, pa da je vsaj kdo izmed te večine pomislil, če so morda čudni oni?!? Ampak pustimo to…No, in po tem smo odšli spat. To je spet druga zgodba. V naši sobi, kjer sem tudi sedajle, ko tole pišem, sta dva pograda in poleg nje še eno ležišče, nad stropom, tik pod streho, kjer je prostora še približno za 6 ljudi. Ko sem skoraj že zaspala (na enem izmed zgornjih pogradov), pred tem sem imela prvo večerno borbo z enim izmed drhali, vamos vamos vamos, i porque no? In ko mu komaj dopovem da imam v Sloveniji novia, in ko mi začne on spet, da smo sedaj v Ecuadorju, pa zakaj ne bi, sem ga vprašala tu sabes que e amor in jo je s povešenim nosom mahnil nekam v noč, se je šele začela borba za preživetje. Kar na enkrat se poleg mene na postelji pojavi un hombre muy peligroso. Pa se je ponovila prejšnja zgodba. Šlo je že tako daleč, da sem človeka preprosto porinila iz vrhnjega pograda na tla. Uboga Eva, ki mi je zjutraj povedala, da jo je un hombre muy peligroso ponoči med letenjem iz zgornjega pograda udaril po glavi. Čez 15 sekund se ta ista oseba zopet pojavi poleg mene. Za mojo samoobrambo sem dve izbire, ali začnem kričati in spravim po konci vso drhal, ali pa se odpovem svoji postelji in prespim kje drugje. Tako sem v istem momentu vzela svojo spalko in deko in jo mahnila v kuhinjo. Naslednji dve uri sem prespala na tleh med umivalnikom in kuhinjskim pultom. Meter stran od mojega novega ležišča je potekalo tranzitno območje med kamping prostorom in wc-jem, zato od spanja še s-ja ni bilo. Ob pol 7-ih zjutraj se je poleg mene pojavil Filipe, njega sem že poznala iz Salinasa, kolikor sem ga spoznala, je bil vsaj približno normalen. Pa se tudi tega ne upam trditi zagotovo. No po tem je tudi prespal poleg. Hvala Bogu, se ni ponovila nobena izmed prejšnjih borb. Od pol 7 pa do osmih, se je celo spraznila ena postelja, saj so se ubogi gostje (to so bili spet eni čisto tatretji), ki so noč po mojem mnenju naključno preživeli v naši bajti, odpravili-najverjetneje nič spočiti in nič prespan. Kaj so si morali oni mislit? Maaaarija! Takrat sem celo spala.

Ob osmih zjutraj je mimo postelje prišel Suhi. Njegov izraz na obrazu ni sporočal nič prijetnega in izvedela sem, da nima več svojega mobilnega telefona. Takrat je vzel svoj fotoaparat in se odpravil stran. Po vsem tem, mogoče ne bi bilo slabo, da bi se mu pridružila. Andrei sem povedala, da Marko nima več telefona in mu pokazala vse kako in kaj je bilo. Kje se je polnil in kje so ostali polnilec, slušalke in ovitek. Očitno je bilo, da se ni izgubil. Kot v prvem razredu so morali dopoldan vsi odpreti svoje nahrbtnike in jih še enkrat pregledati, če ga je slučajno kdo vzel po naključju??!:) Itak ga ni bilo…

Joj, koliko svetov je na tem svetu. Da bi imela vsaj toliko pameti, da bi znala videti razlike med enimi in drugimi. Včasih zmolim tudi za ta namen. Pa ne le zame, tudi za tiste, ki so meni pomembni in blizu. Čisto preprosto, še eno za zdravo pamet …