Moje življenje

Živeti v družbi 20 sobratov vseh narodnosti in ver (!) ni tako enostavno, a vseeno lažje kot kje drugje. Še dobro, da ne znam preveč angleško, saj si z italijanščino nimam kaj dosti pomagati, razen na predavanjih, kamor nas vozi posebej za nas naročen avtobus. Po slabi uri prave rimske vožje se znajdemo na sami papeški univerzi, ki bi jo nekateri radi imeli za bolj papeško od papeža, drugi pa bi jo najraje zaprli ... V družbi še 20, še bolj raznoraznih definicij ooseb smo začeli z zame najbolj strašljivim predmetom, saj so nas učili, da to študirajo le tisti, ki že tako nimajo vse pošlihtano. No, saj nisem mislil, da jaz imam, le še bolj bi lahko zakompliciral stvari. Pa ti pride ena luštna, mlada in pametna profesorica (pa še salezijanka sotrudnica je) in ti obrne svet na glavo, bolje, glavo na svet. Prvič sem se torej poglabljal v psihologijo, ki ima spredaj dvojni +. Začeli in končali smo pri pozitivnih plateh, pa še tako osovraženo krščanstvo v teh krogih je dotična doktorica več...

Tu, kjer živim, je velik ograjen park z malo hišami in cestami. Pravzaprav bi jih lahko preštel na prste obeh rok. Ob cesti se pnejo visoke ciprese, ob poti bogato obložene oljke, planjavo pa prekriva suha trava z ogromno zeleno deteljo. In tu se pleg mnogih drugih skriva tudi Tarzicij. Za njegovo življenje in delo izvemo iz neke pesmi papeža Damaza (366-384). Mladeniča so nepridipravi ubili sredi Rima, ko je nesel sveto obhajilo bolnim in zaprtim kristjanom. Da se ne bi izživljali nad Evharistijo, jo je zaužil in tako še bolj izpostavil svoje življenje. Papež Damaz ne navaja, zakaj je umrl, temveč ga primerja s svtim Štefanom. Zaradi tega lahko domnevamo, da so tudi Tarzicija pobili s kamenjem. V 5. ali 6. stoletju odkrijemo nove podatke: v življenjepisih mučencev je dodano, da je bil Tarzicij strežnik in je pomagal pri liturgičnem obhajanju svete maše. Umrl naj bi 15. avgusta 257. Ti podatki danes niso preverljivi, zato tudi ne moremo reči, ali je Tarzicij umrl ob preganjanju kri...

Iz don Boskovega cvetnika Leta 1929 je Silvo Passerini, farmacevt in kemik na Univerzi v Innsbrucku, z don Boskom doživel podobno šalo. Sam jo pripoveduje v pismu, ki ga je poslal na uredništvo Salezijanskega vestnika. »Preteklega julija sem imel opravke v Perginah (Trento) in ob povratku sem odkril, da v žepu nimam denarnice, v kateri sem hranil pomembne dokumente, med njimi tudi meni tako ljubo podobico novega blaženega, don Boska. Iskal sem jo v hiši in okoli nje, ponovno sem odpotoval v Pergine, prehodil iste poti, obiskal iste lekarne, a je nisem nikjer našel. Končno sem izgubo prijavil tudi policiji na postaji v Perginah. Ko sem se vrnil domov, sem še enkrat vse preiskal. Vse zaman. Dvanajstletna hči mi je tedaj dejala: 'Očka, prižgala bom svečo in zmolila Očenaš pred don Boskovo sliko.' Sam sem bil res v skrbeh, stara gospodinja v hiši pa je občudovala naivno pobožnost moje hčere. Ta pa se je obrnila k nama z dobesednimi besedami: 'Očka, zdi se mi, da se mi je don B...

Iz don Boskovega cvetnika Ko je don Bosko kot klerik študiral v semenišču, se je posluževal posebnega zdravila, ki je pomagalo bolnim, nad katere je klical Marijin blagoslov. Delil je kroglice iz kruhove sredice oziroma zavojčke z mešanico moke in sladkorja vsem, ki so se zatekali k njegovi medicinski znanosti pod pogojem, da opravijo zakramente in zmolijo določeno število molitev kot so Zdrava Marija, Pozdravljena Kraljica ali podobne molitve k Mariji v tridnevnicah, včasih v devetdnevnicah. Bolniki, tudi najtežji, so dejansko ozdraveli. Od tedaj je don Bosko spoznal moč molitve k Mariji. Mogoče mu je Marija dejansko naklonila milost ozdravljanja, a je s kroglicami in praški to skrival, da se ni izpostavil občudovanju. Teh sredstev se je posluževal tudi kot duhovnik, ko pa je prišel v cerkveni konvikt v Torino, se je odločil, da tega ne bo več počel. Bile pa so redke izjeme. Leta 1844 je v Montafiji gospod Turco zbolel za trdovratno malarijo in nobeno od zdravnika predpisano sredst...

Via Appia Antica, ta popkovina z juga, ki je nekoč hranila Rim, da je postal takšen, kot je danes … Za nekaj časa sem postal njen pohodnik, saj sem se preselil tako rekoč nanjo. Sprehodil sem se torej po slavni Apijevi cesti. To je neverjetna oaza sredi Rima, obdana z zelenjem, pinjami in visokimi bori. V velikih kamnitih ploščah so globoko in dobro vidne kolesnice, ki so jih pred dva tisoč leti utirala okovana kolesa vozov imperatorjev, senatorjev in še bolj tone plena, ki so ga vozili s seboj. V tem miru in zamaknjenju sprehajalca vsake toliko predrami le skupina turistov na kolesih ali v strumnem koraku ali pa kakšen domačin, ki se s Fiatom po polžje izogiba starodavnim kolesnicam. Jahalca na konju in zaljubljenca v rjavkasti travi ob cesti sta mi v tej idili še najbolj domača, sploh ko vonj pritegne oči, da poiščejo sveže fige v prahu, ki se jim še pravočasno izognem. Kod drugod kot po tej cesti je prišla vesela novica? Kod drugod so gnali Pavla in na katerem vozu, ki je pelja...