Moje življenje

Svetovne dneve mladih v Španiji še kar prebavljam ... dolge nočne vožnje so že zdavnaj pozabljene, "nomadsko" prebivanje po telovadnicah in učilnicah je stežka zamenjalo redno življenje, življenje v skupnosti je zamenjalo drugo življenje v skupnosti, a vse ostalo je ostalo ... Meni nekoliko poznano Barcelono je v celoti zasenčila Valencija, kjer smo preživeli prvi teden. Čudovito mestno jedro, moderni "vesoljski" del in še lepše plaže povezuje izsušena rečna struga, sedaj napolnjena s parki, igrišči in sprehajalnimi potmi. In seveda vse dogajanje na glavnem trgu: nori večerni koncert, še bolj nora večerna adoracija in za zaključek skupna maša ter zajetna pogostitev s pravo špansko paello v parku za vseh 8.000 obiskovalcev. Po preselitvi v Madrid se je dogajanje le še bolj zgostilo. Skupina salezijanskega busa se je ujela in veselo prebivala med "našimi" ko nas je bilo skupaj kar 600 v vseh delih ogromnega salezijanskega kompleksa v središču mesta....

Nikoli ne bom pozabila mladega duhovnika, ki je v moje krhko papirnato telo vnesel dušo dostojanstva. Bila sem le kos papirja na mizi gospoda Karla Aimina, steklarskega mojstra in gospodarja steklarske delavnice. Vdala sem se v svojo usodo: name bodo napisali račun. Na meni so se zrcalili živahni rdeči odsevi iz peči, v kateri se je oblikovala razbeljena steklena masa. Opazovala sem delavce pri pihanju v dolge palice, ki so s hitrim in neutrudljivim delom dajali obliko steklenicam, kozarcem, vazam. Najbolj so mi bile všeč velike bleščeče »solze«, iz katerih so izoblikovali lustre za stropne luči. Nekega dne je v delavnico prišel mlad duhovnik. Ob njem se je stiskal droben fantič, ki je imel kakih dvanajst let. Slišala sem, kako se je gospodar vznejevoljil: »Don Bosko, kar predlagate, je popolnoma nesmiselno! Nihče ne dela tako!« Don Bosko je prijazno in z nasmehom neomajno stal za svojo idejo. Nenadoma se je stegnil pome, me zgrabil in začel pisati name. Imel je jasno idejo: besede so ...