Moje življenje

Šesti dan v Sveti deželi Kako pomemben je za človeka prehod v onstranstvo, se opazi v teh svetih, čeprav zmedenih in vihravih krajih. Ponovno smo se podali v cerkev Jezusovega groba in tu imeli tudi zaključno sveto mašo. Zakonca sta svoje zakonske obljube obnovila v Kani, duhovniki svoje duhovniško poslanstvo med mašo v dvorani zadnje večerje, tukaj pa smo svoje zaobljube obnovili redovniki in redovnice. Nič drugega in nič večjega ni in ne more biti razumen razlog naše izbire poti kot le Jezusov klic. Velikokrat ga nismo razumeli, se mu izognili, ga pozabili, a Jezus kliče vsak dan znova … ne k sebi, temveč k ljudem! Ker le tako lahko deluje med ljudmi današnjega časa. Izbral si je težjo pot: premagal je pot križa in groba, danes smo mi njegova pot. In zato nosimo tako veliko odgovornost … Zadnji dan smo se na poti do letališča v Tel Avivu ustavili še na kraju domnevnega Salomonovega groba in v Abu Goshu, eni izmed možnih lokacij svetopisemskega Emavsa. Vstopili smo v cerkev iz križars...

Peti dan v Sveti deželi Praznik Brezmadežne smo preživeli zelo pestro, nabito z obiski in doživetji. Pravzaprav smo se danes podali na pot Jezusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem, njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. Z očarljivim pogledom na Jeruzalem smo sveto mašo obhajali v cerkvici Dominus flevit, ki se me je najbolj dotaknila pri pridigi. Pa ne zaradi pridige same, temveč zaradi vztrajnega brisanja ali pregledovanja fotk na digitalnem fotoaparatu enega izmed sobratov, ko so se besede pridigarja vztrajno mešale s pritajenim »klikanjem«. Nekako sem imel občutek, kot da Jezusove solze tudi danes »klikajoče« padajo na naše trdo srce in ga mehčajo … Dopoldanski del smo zaključili v Getsemaniju, kjer so oljke še edine žive priče dogodkov izpred nekaj več kot dva tisoč let. Popoldne smo Jezusu sledili v ječo velikega duhovnika Kajfa k cerkvi sv. Petra in petelinjega petja. Čeprav je cerkev sodobno in lepo prenovljena, pa ima za svoje temelje globoke jame, ki so služile za vodne cis...

Četrti dan v Sveti deželi Dan smo zopet začeli z Marijo. Obiskali smo Ein Karem in si podrobneje ogledali kraje srečanja Marije z Elizabeto in kraje odraščanja Janeza Krstnika. Sledil je ogled muzeja holokavsta, Yad Vashim, za mnoge kraja grozljivega spomina, kaj lahko človeštvo v svoji zablodi stori samo sebi. V velikanskih podzemnih dvoranah so predstavljeni začetki vzpona nacizma, začetek pregona Judov v posameznih državah, koncentracijska taborišča, zastrupljanja in krematoriji za sežiganje trupel. In o vsem tem pričevanja preživelih … Dve dvorani sta posebej »kruti«: dvorana imen, okrogla dvorana, kjer so knjižne police in na njih zbrani dosjeji pobitih Judov. Prostora je za 20.000 fasciklov po 300 strani … Druga dvorana pa je dvorana spomina otrok, ko v temi poslušaš imena otrok, njihovo starost in kraj rojstva, ob tem pa se prikaže fotografija, če seveda obstaja … Odpravili smo se dalje, proti kraju Jezusovega rojstva. Kmalu se je pokazala druga plat Izraela: osem metrski zid z ...

Tretji dan v Sveti deželi Zapustili smo Nazaret in Galilejo ter se odpravili proti jugu Svete dežele po jordanski dolini do Mrtvega morja. Vmes smo se ustavili pod goro Jezusovih skušnjav, kjer nas je najbolj mikala restavracija z naslovom »Restavracija skušnjav«, a je bila ura prezgodnja, da bi se zapodili vanjo … nam je pa voditelj spet po »človeško« predstavil Jezusove skušnjave. Dejansko je šlo za odločitev, izbiro metode ali načina njegovega Božjega oznanjevanja. Lahko bi izbral drugačno pot, a ker je Bog Bog nas ljudi, je izbral edino pravo pot: pot do ubogega, do revnega, do človeka. Smo pa večinoma vsi dodobra izkoristili četrto redovniško zaobljubo, namreč ne pojdi iz nobene trgovine, ne da bi kaj kupil. Ustavili smo se v neki palestinski trgovini z domačimi izdelki in spretni Arabci so nas dodobra oželi na sebi lasten način – z barantanjem. Če sem imel namen kupiti en spominek, sem jih nazadnje kupil pet! Cena: hm, kaj pa vem, zbijati se da, a na zgubi gotovo niso pristali! P...

Drugi dan v Sveti deželi Drugo adventno nedeljo smo preživeli pod toplim, že kar vročim soncem, ob obalah jezera s tremi imeni: Genezareško, Galilejsko ali Tiberijsko jezero. Na hribu blagrov se je zdelo, kot da je pomlad. Med mašo smo se skrivali v sencah cvetočih krošenj. V Tabgi ob cerkvi Petrovega primata je večina veselo namočila noge v jezero in upala, da bo lahko hodila po vodi, a tistih čudežnih "kamnov" niso našli … Malo dlje smo se pomudili tudi v Kafernaumu, kraju Jezusovega delovanja. Mogoče je to romanje zanimivo tudi zato, ker voditelj Gallo vedno pove malo, a bistveno, predvsem pa Jezusa postavlja v stvarne, zelo človeške okvire. Zelo pestro nam je opisal dogodek, ko prav tu Jezusu sporočijo, da ga iščejo njegova mati in bratje … seveda je bilo v resnici veliko bolj kruto, saj tiste čase ni bilo normalno, da bi nekdo odšel tako daleč od doma in govoril take stvari. Zato so ga opravljali, kot to vsi znamo in glas se je razširil do sorodnikov v Nazaretu. Seveda j...