Moje življenje

Pred časom sem bil povabljen v SNG Maribor na ogled predstave Brezmadežna/Immaculata, ki jo je po romanu Colma Tóibína Marijin testament režiral žal že pokojni Tomaž Pandur. Zadnjo (in edino) njegovo predstavo Faust sem si ogledal pred davnimi leti v Cankarjevem domu, ki se mi je takrat zdela veličastna. Foto: splet SNG Maribor Zato se mi je monodrama Brezmadežna v prvih potezah zdela prazna in pusta. Verjetno sem pričakoval bolj sceno kot pa vsebino. A prav zaradi preproste scene je pritegnila vsebina. Marijini spomini na svojega sina, ki jih pripoveduje v prvi osebi, niso evangeljski, čeprav mu sledijo. Marija po človeško čuti svojega sina, ga po človeško skuša razumeti in ga po človeško obsoja, zakaj si je izbral tako pot ... Predstave vsekakor ne bo razumel, kdor ne pozna evengelijev, a mu bo zato šla zelo v nos, kdor Marijo priznava samo preko pobožnosti. Če pa združimo oboje, lahko v predstavi odkrijemo novo govorico, s katero je moč nagovoriti današnji odtujeni svet. Seve

Ne sledim več filmskemu svetu, zato sem o filmu Koliba zvedel bolj kot ne slučajno. Pritegnila me je pozitivna ocena, zato sem si ogledal napovednik, nato pa sem si "priskrbel" še film. No, ne sam, drugi to znajo bolje :) Foto: splet A preden sem si našel čas, so mi mali možgani sporočili, da imamo v knjižnici knjigo Koliba in zato sem se lotil branja. Prijetna družinska zgodba se spremeni v tragedijo, a še bolj me je presenetil boj s trpljenjem in sprejemanjem smrti ter odpuščanjem. Nekako nejeveren nad prikazom Boga sem na spletu pobrskal za kakšnim komentarjem in se najprej ustrašil, da postajam pristaš new age, na drugem mestu ni manjkalo opozorilo o instant podobi Boga in površinskosti filma ... a vseeno so prevladale pozitivne ocene. Kakorkoli, po prebrani knjigi se mi je med prvimi utrnila misel, da če bi mi nekdo na Teološki fakulteti Sveto Trojico predstavil na način, kot je predstavljena v Kolibi, bi verjetno ohranil več vere, kot sem jo pri "dogmatičnem