Moje življenje

Sem le klasičen plašč, malo poseben a prav nič ukrojen po modi, iz sredine 19. Stoletja. Moj lastnik je bil neki don C., dobrodušen s kakšno nenavadno lastnostjo, saj so se mladi duhovniki v cerkvenem konviktu za njegovim hrbtom radi ponorčevali iz njega. No, tarča posmeha sem bil jaz, zaradi svojega videza. Zato se je lastnik odločil, da me ne bo več nosil. Pospravil me je v skrinjo in jo v največji tajnosti poslal iz Turina domov. Za pravega kralja veselja v cerkvenem konviktu je veljal neki Janez Bosko, ki je bil v prostem času vedno v središču smeha. Na popolnoma nepredvidljiv način sta predstojnika konvikta, teolog Borel in don Cafasso, prosila don Boska, naj pokaže kakšno čarovnijo ali rokohitrsko spretnost. Don Bosko je dejal: »Povejte mi, kaj imate najrajši in pojavilo se bo na tej mizici.« Eden izmed profesorjev je vzkliknil: »Naj se pojavi plašč don C-ja!« Predlog, podprt s ploskanjem, je zasenčil vse druge. Don Bosko se je opravičeval, da to ni mogoče, don C. pa je zadovol...

Nikoli si nisem predstavljala, da bom prevzela tako veliko odgovornost v svojem kratkem življenju zibelke. Spominjam se dneva, ko je zasvetila svetla luč. Frančišek je kupil nekaj akacijevih desk za izdelavo zibelke. Tako sem počasi nastajala. Močne Frančiškove roke so počasi oblikovale in zlagale deske, v meni pa je rasla želja, da bi mu vrnila stisk roke in objem. Mama Marjeta ga je občudovala. Ob večerih je vezla in šivala copatke in obleke za dojenčka ter krpala in robila brisače. Frančiška in Marjeto je prevevala velika ljubezen. Končno je Frančišek na moje dno pritrdil dva usločena kosa lesa, da sem se končno enakomerno zazibala. Dobila sem občutek, da sem končno živa. Rodil se je avgusta. Zaselek Becchi je praznoval praznik Marijinega vnebovzetja. Višek veselja sem doživela v trenutku, ko so vame položili novorojenčka z imenom Janezek Bosko. Kako bi mogla pozabiti sladkost, s katero je naju oba zibal Frančišek? Njegove roke so izražale odločne kretnje, s katerimi je odstran...

Kot oslica priznam, da res nisem na dobrem glasu, a vendar se imam za mnogo bolj pametno od bratranca konja, ki se ponaša z mišicami, ne pa tudi s pametjo, a se vedno ponaša z ne vem kako slavo in častjo. Zahvaljujoč nekemu plašnemu konju sem ponovno srečala zelo dobrega človeka, o katerem želim spregovoriti. Tistega leta 1841 so posvetili mladega duhovnika Janeza Boska, ki je bil v okolici zelo iskan in so ga povsod vabili, da bi pridigal. Neke nedelje se je zaradi oddaljenosti kraja tjakaj odpravil s konjem. A ježa ni trajala dolgo. Tisti tepec od konja se je prestrašil jate vrabcev, se postavil na zadnje noge, vrgel don Boska na kup kamenja in zbezljal. Vse to sem videla z vrha našega hriba in začela na vso moč rigati. Seveda je moj gospodar takoj pritekel in skupaj sva nezavestnega don Boska spravila do hiše. Gospodar ga je položil na posteljo in ga spravil k zavesti. Komaj je don Bosko odprl oči, je dejal: »Bog vam povrni vso dobroto, dragi prijatelj. Kje pa sploh sem?« »Ste na ...