Objave

Prikaz objav, dodanih na april 24, 2011

Don Boskove stvari: kočija

Kočija na posodo sem. Nekdaj sem prebivala v garaži na Corso Casale v Torinu. Čakala sem med mnogimi drugimi kočijami, na razpolago najemnikom, ki so potrebovali prevoz. Nekega dne sta se pojavila dva duhovnika z nadškofije. Hitro sta se pogodila z mojim gospodarjem in si me sposodila za cel dan. Konja nista pretiravala v svojem diru. Tako smo prevozili nekaj dolgih ulic vzdolž stebrišč. Med potjo sta moji stranki prav pomilovalno »obirali« nekega mladega duhovnika, ki naj bi se mu zmešalo: pohajkoval je po cestah z kupico otrok in mladih ter z njimi zgubljal čas, zbiral jih je po ulicah in se z njimi igral … že zaradi ohranitve duhovniške časti ga je treba zapreti v umobolnico. In prav mene so našli za to mučno nalogo! Prispeli smo do prostora z vislicami, kjer so sodili morilcem, nato pa zavili v bedno valdoško četrt. Ustavili smo se pred vhodom skromne stavbe, skozi katerega je prihajalo ali odhajalo mnogo mladih. Duhovnika sta izstopila in se odločno napotila proti vhodu. Tam sta se…

Pomenki na poti v Emavs

Slika
Ne preveč načrtovano smo se Matjaž, Štefan, Marjan in jaz znašli na skupni poti. In tudi pogovor se ni vrtel kar tjavendan. Posvetili smo se družinsko rodbinskim odnosom, kulturi narodov, ekumenizmu, umetnostni zgodovini ...na zelo praktičen način!












Velikonočni ocvirki

Slika
V teh dneh se je nabralo kar nekaj dogodkov in zgodb, presunljivih, zanimivih in pikantnih … Kot se spodobi za dolenjski velikonočni zajtrk, smo si nalili pravega cvička in ga obogatili s pelinom. Moški del je veselo srkal, sestre pa pljuvale … Don Nosh je strokovno razložil, od kje prihaja pelin: ko je Marija jokala pod križem, so njene solze padale na tla in tako je zrasel pelin. Zakaj je zajec simbol velike noči, sem verjetno nekoč že zapisal, kar sem zvedel pri sestrah v Nikšiću: ker tako hitro teče na vse strani, je simbol vstajenjskega sporočila, ki se je tako hitro razširilo. Seveda ne morem mimo kilogramov papirjev in dokumentov o slavni (a že usahnjeni) ideji o salezijanski vzgojno-pastoralni skupnosti, kako je odprta in sprejema in vabi medse mlade in ne vem kaj še. V Podgorici pa se ti pridejo mladi animatorji po velikonočni vigiliji zabavat za slavnostno pogrnjeno mizo, ki je obložena čakala tako ali drugače posvečene glave. V Sloveniji bi kakšen sobrat verjetno zgubil živce,…