Moje življenje

Soncna sobota je bila mirna. Dopoldne sem presedel za racunalnikom z nekaterimi ucenci, ki so potrebovali podatke za seminarske naloge. Tako sem poleg portugalscine spoznaval se kraljestvo Kongo, kraljestvo Mali, podnebne razmere v Angoli, vulkane in morfologijo in druzbeno-politicne spremembe v Afriki. Uf, ce bi kot student pripravil toliko seminarskih naenkrat, bi se pritozil kar na Univerzo ... najtezje od vsega pa je tipkati njihova imena in priimke ... Roni je cistil in pripravljal sobo za Italijane. Jutri namrec dobimo ekipo 5 prostovoljcev + sestro HMP iz Italije. Hisa se pocasi polni ... Po kosilu sva z Lavro obsedela v obednici in kramljala, nakar se izza ovinka prikaze sostanovalka mis(ka). Prisla je kar v obednico. Tako sva brz zaprla vrata v kuhinjo in na hodnik, odprla pa vhodna vrata, da bi imela prosto pot. A izbrala je tezjo ... nekaj casa je cepela za omaro, nato se je preselila za hladilnik. Pa pride s. Maribel in akcija je stekla. Odmaknemo hladilnik, ona vzame metlo...

Ceprav so zjutraj stekle "obsezne" priprave na dopoldanske delavnice, sta najprej oblacnost in veter pokvarila nacrte o odhodu na plazo, nato pa se je od nekje vzela se s. Margerita, ravnateljica sole in odpovedala delavnice ter me poslala v ucilnico, ker ni bilo profesorja. Danes je bil namrec zadnji solski dan pred tukajsnjimi "zimskimi" pocitnicami. Tako sem se sel ucitelja. Pa ni bilo tezko. Otroci so dobili pobarvanke, ki so jih veselo pobarvali. Vmes smo zapeli se kaksno "domaco", ob 10.00 pa je tako cela sola koncala pouk. V hiso smo poleg kuscarja dobili tudi mis(ko). Tokrat pa sestre, Lavra in Kristina niso bili nic kaj veseli ... Popoldne nas je pot vodila v naselje Bela Vista Baixa, kjer se je ponovno zbralo cez 200 otrok. A tokrat smo se pripravili. Papirja in barvic smo imeli zadosti, delavnico pa smo imeli kar v cerkvi, kjer smo lazje obvladali silno mnozico, ki se je nadaljevala tudi cez cerkveni prag na dvorisce ... Posebno poglavje zahteva...

Palacinke so uspele! Se sam sem ponosen, da je vse tako dobro izpadlo. Zasmodila in sprijela se ni nobena, pojedli pa smo tudi vse. Najprej kot glavno jed, nadevano s tuno, sirom ali zelenjavo, na koncu pa se namazane z marmelado. Manjkala je le se cokolada ... Dobili smo tudi novega stanovalca v sestrski hisi. Lavra je imela to sreco ali smolo, da ga je ze dvakrat zagledala in njen krik je zbudil vse v hisi. Ko je prisel se v najino sobo, ki si jo deliva z Ronijem, ga je Roni skoraj priskrnil z vrati. Nato pa se je odpavil po hodniku v eno izmed sestrskih sob ... Ja, tudi kuscarjev se je treba navaditi. Danes je sonce spet posijalo ze zjutraj. Obetal se je lep dan in to je tudi bil. Dopoldanske delavnice smo izpeljali zelo lepo, zahvaljoc pomocnikom Nitu, Efielu in Vascu, ki je novi in zelo priden animator. Imeli smo posebno kosilo. Sestre salezijanke letos praznujejo 25 letnico prihoda v Angolo in na kosilo so povabile zaposlene v centru, posebej v pekarni. Tako je bilo spet veselo. ...

Zjutraj se mi enostavno ni dalo vstati, zato sem "presprical" jutranjo maso. Tudi dopoldne ni bi bogve kaj prida. Oblacnost se je vlekla tja do 13. ure, kar se je vsem malo poznalo. Uspel sem celo priblizno za silo urediti ritem dopoldanske delavnice, da smo jo zaceli tocno in nato skupaj koncali ter otroke spravili domov. Prejsnje dni se je dogajalo, da so se kar pomesali med ucence v soli, ko imajo odmor, jim pojedli se kaksno malico in se kaj ... Popoldan nas je cakala dolga pot do Dom Bosco, a pot je bila vseeno prijetna. Ko takole opazujem vse te umazane, smrkave in zapacane otroske obraze, ki so najsrecnejsi, ko me drzijo za roko, sem enostavno srecen tudi jaz ... pa ne zato, ker bi jim umazanijo privoscil, temvec ker zanje to ni pomembno. In kako ne bi vzel v narocje malcka, ki se je spotaknil, ves utrujen od dolge poti, verjetno lacen, skrivajoc debele solze, ki so spolzele po licih in naredile kanalcek v prasnem obrazu? Tu enostavno pozabis na bolezni, na kihanje in ...

Zaceli smo drugi delovni teden. Tokrat ze vemo, kako to gre, le delavnice za otroke si je bilo treba se izmisliti. Pa je Roni domisli delanje ladjic iz papirja. Pricakovali smo zeloooo veliko otrok, pa jih je bilo na sreco normalno stevilo. Tukaj ta teden po vseh moznih solah (misijonskih in drzavnih) pisejo kontrolke, zato otroci ostajajo doma in se ucijo. Kot ze prejsnji teden smo sli na podruznico Santissimo, in izdelava ladijc se je zacela. Prvi gib papirja so vsi naredili dobro, tudi drugi, ustavilo se je pri tretjem ... koncali pa smo tako, da smo prostovoljci in s. Branca dokoncali ladijce za vseh malo manj kot 100 otrok. Tudi za tiste, ki so jih sami naredili, pa veselo razdrli, ker je imenitneje gledati, da ti nekdo drug dela ... grrrr! Zivljenju smo se vecinoma privadili. Kristina in Lavra sta spet pripravili kosilo, tokrat bolj italijanske sorte (makaroni s tuno in zelenjavo), treba je prati, likati, pometati, pospravljati sobo. Pri anglescini ucenci kar napredujejo, stevilk...

Tukaj veckrat zmanjka elektrike, pa tudi nafte v generatorju, zato smo tisti cas res na dopustu ... A to ni razlog za mojo zakasnitev. Saj komaj pridem na vrsto pri racunalniku! Ta vikend je bil res zanimiv. Vceraj popoldne so se Kristina, Lavra in Roni odpravili na Acaponte, benguelsko trznico. Odprava je bila skrbno nacrtovana in predvidljiva: Jamba, tukajsnji animator jih bo vodil, sli bodo s taksijem - kombijem, nakupili vse zeljene (predvsem turisticno zanimive) stvari in se zadovoljno vrnili. Zacetek je res bil tak, konec pa ne cisto. Prisli so kar melce z dolgimi nosovi, saj zeljenega niso dobili. Ja, tukajsnja trznica je majhna, prodajajo vse in se vec, kar ljudje rabijo za prezivetje, turisticnih spominkov, originalnih CDjev pa na zalost nimajo ... No, tudi to je Angola! Zvecer je bilo ze vse ok, Roni je sprozil prvi resni napad smeha ne le pri Lavri, temvec pri vseh, tudi sestrah, ko smo prevedli, da govori prlescino in tako so tudi sestre razumele, od kod prleska portugalsci...