Moje življenje

Tak naslov je predlagal gospod inšpektor, pa se je sobrat takoj zoperstavil, da je komunizma in tovarištva že zdavnaj konec, razen če ga nočemo ponovno oživljati ... in predlogov za naslov 22. inšpektorialnega zbora slovenskih salezijancev je bilo konec in tudi konec pogovora o tem ... Danšanji dan smo "po hitrem postopku" izglasovali pet plus eno usmeritev naše inšpektorije za prihodnja tri leta, ki naj bi jih tudi uresničili. Prva je okrepitev, pospešitev in poživitev poklicne pastorale v povezavi z začetno formacijo in mladinsko pastoralo. Komplicirano? Drugače povedano: postaviti sobrate, ki bodo iskali in predstavljali salezijanski poklic ter spremljali kandidate, ki se za to odločijo. Tako konkretno, kot je zapisano. Drugič, naša evangelizacija bo v tem, da bomo dali življenje našim skupnostim, to je redna medsebojna srečanja, pogovori, fešte. Tretjič, sodelavce usposobiti, izobraziti v salezijanskem preventivnem sistemu ter jih duhovno premljati. Četrtič, vzpostavi

Tudi današnji dan je bil zelo intenziven, pravzaprav kar preveč. Po slovesni maši inšpektorjevega vikarja g. Branka Balažica, kjer sem zaradi odpeovedi glasu Janeza Krnca spet moral brati berilo (ki se mu je po maši čudežno povrnil), in po zajtrku nas je nagovoril g. Albert Van Hecke. Tema je bila pereča in aktualna: redovna disciplina. Predstavil nam je nekatere poglede in izkušnje, ki (so) se dogajajo v naši družbi na svetovni ravni, ter nas opozoril kar na nekaj stvari v našem odnosu do materialnih dobrin, naših namembnikov in medsebojnega življenja. Sledila je potrditev zapisnika. Osebno sem zaključek tega dejanja razumel tako, da je treba zapisnik urediti tako, da bo "lep", vsebina ni pomembna! Pa še proti nisem mogel glasovati, ker ni bil dan na glasovanje ... Sledilo je delo po skupinah. Sam sem "padel" v tretjo skupino Vključevanje sodelavcev, kjer smo najprej mislili, da bo šlo vse gladko skozi, pa smo na koncu komaj spravili skupaj eno konkretno stvar,

Drugi dan 22. inšpektorialnega zbora, ki je namenjen predvsem preverjanju našega dela, kakor smo si ga zastavili pred tremi leti, je minil v znamenju sedenja in poslušanja, nekaj manj pripomb in vprašanj, še manj burnih izbruhov in "pokrivanja" vseh perečih zadev, ki so prihajala na dan. Gospod inšpektor je na začetku podal obširno in skoraj znanstveno napisano svoje poročilo o stanju inšpektorije. Sledilo je poročilo delegata za mladinsko pastoralo Marka Košnika, ki nam je dalo začutiti živi utrip naše inšpektorije, kot tretji pa poročal inšpektorialni ekonom Blaž Cuderman, pri katerem smo ostali skoraj brez besed, saj pravijo, da je matematika in s tem številke taka stvar, kjer se ne da filozofirati in pogajati ... Naslednja poročila so si sledila nekako v tem vrstnem redu: poročilo o poklicni pastorali, o formaciji, o salezijanski družini, o misijonih in o družbenem obveščanju. Seveda je še najbolj odmevalo tisto o poklicih, saj lahko obračamo kakor hočemo, a če nimamo

Pa se je začelo! Kakor sem bil skozi cel dan kljub kukajočemu soncu izza oblakov bolj kot ne pesimističen, kaj je tega treba (bilo), pa je sprememba prišla zvečer z odprtjem zbora. Seveda se je veselo "lobiranje" začelo že zdavnaj prej. Ena izmed pobud je bila, da naj vsaka skupnost naredi vse, da pridobi kakšnega sobrata več, npr. Želimlje zase, Maribor zase, kar pa bo sobratov ostalo, pa naj gredo na Rakovnik ... Ko je gospod inšpektor uradno odprl zasedanje zbora in slovesno razdelil gradivo, je voditelj Peter Končan končno prišel do besede in kar takoj smo potrdili dnevni red, pa tudi Pravilnik inšpektorialnega zbora. Pomislekov in drugačnih mnenj ni bilo, zato je šlo vse gladko. Predstavil nam je tudi gradivo in metodologijo dela, ki je praktično enaka kot na vrhovnem zboru v Rimu pred dvema letoma. Skupnosti in posamezniki so oddali svoje predloge, mnenja in ideje, vse skupaj pa je sedaj zajeto v delovnem gradivu v petih točkah: Don Boskov zgled; Nujnost evangeliza

V novem slovenskem prevodu življenjepisa o sv. Frančišku Saleškem sem odkril misel, ki velja tudi tukaj in sedaj: Kot v času apostolov obstajata v Cerkvi in vsaki delni Cerkvi dve hierarhiji: ena za zunanje delovanje (papež, škof, duhovniki in diakoni), druga pa hierarhija gorečnosti, duhovne velikodušnosti in ljubezni. Obe hierarhiji bi se morali ujemati, vendar se ne dogaja vedno tako. Pogosto se pripeti, zlasti v politično-cerkvenem sistemu, kjer "beneficiji", vezani na službe in dohodke opatij, podžigajo in privlačijo pohlepnost, da so tisti, ki bi morali hraniti krščansko ljudstvo z Božjo besedo in Kristusovimi zakramenti, klavrni pastirji. Škof Frančišek Saleški si je prizadeval, da bi v svoji škofiji obnovil evangeljski red. Skrb za prenovo mu ni dala miru, posebno glede samostanov, od katerih so bili nekateri, tako se je govorilo, prava "semenišča pohujšanja" (André Ravier, Učenjak in svetnik Frančišek Saleški, Salve, Ljubljna 2010) Precej nespodbudna mis