Moje življenje

Menili smo se in menili, in končno smo dočakali dan, da smo se spet podali na bele poljane. Ne tiste zvončkaste, ki rinejo od vsepovsod, temveč na zasnežene. Tokrat je bil naval neverjeten. Prijatelj Blaž in njegov kolega Tomaž in še njun kolega Pero oz. Peter, kakor se je popravil ob predstavitvi na vrhu Krvavca, magistra Nataša in župnik Jože. Manjkal je samo njegov brat Franc, tudi župnik, ki se je zapletel na bencinskem servisu ... Sonce je sijalo in smučine so vabile redkoštevilne obiskovalce, da so se zapodili po poteptanih planjavah. Vsake toliko smo se celo srečali, si izmenjali kakšno besedo in oddrveli naprej. Seveda ni manjkalo "skokov" čez uradne dele smučišča, snemanj in zasledovanj. Ko sem sam že omagal in začel z ne vem katero pavzo že, so se končno pridružili še ostali. Trojka kemijskih tehnikov je magistri kemije pomagala sestavljati kontrolko za uboge gimnazijce. Predvsem magistra se je ustavila ob vprašanju vsebine napitka spermij, ki so ga oglaševali v eni...

Na god bl. Artemija Zattija, salezijanskega pomočnika, ki se je lepo pokrival s 3. postno nedeljo, sva ponovno s Patricijo po hitrem načrtovalskem preobratu izpeljala ponovni izlet. Tokrat je padla odločitev, da se sprehodiva in si pobliže ogledava slap Boka in njegov izvir med Kobaridom in Bovcem. A nedolžen nedeljski popoldne se je prelevil v pravo pustolovščino ... Približno sem vedel, da je lep parkirni prostor takoj za mostom (iz kobariške smeri). Našla sva ga in ustrerzno zaparkirala. Prvo razočaranje: slap Boka, mogočen 106-meterski orjak je komaj kaj curljal preko prepada! A lep količek s svojo oznako na drugi strani ceste naju je že vabil v njegovo bližino. Opremljena s fotoaparati in mobiteli, tokrat s polnimi baterijami :), sva preko cvetoče livade zagrizla v prvi breg. Pogled se je z vsakim korakom bolje širil po dolini, ki se je ovinkasto odpirala tako proti Bovcu kot proti Žagi. Seveda ni manjkalo fotografiranja, a tudi pljuča so zahtevala vedno večjo dozo (vedno bolj raz...