Slap Boka in njega izvir ...

Na god bl. Artemija Zattija, salezijanskega pomočnika, ki se je lepo pokrival s 3. postno nedeljo, sva ponovno s Patricijo po hitrem načrtovalskem preobratu izpeljala ponovni izlet. Tokrat je padla odločitev, da se sprehodiva in si pobliže ogledava slap Boka in njegov izvir med Kobaridom in Bovcem. A nedolžen nedeljski popoldne se je prelevil v pravo pustolovščino ...
Približno sem vedel, da je lep parkirni prostor takoj za mostom (iz kobariške smeri). Našla sva ga in ustrerzno zaparkirala. Prvo razočaranje: slap Boka, mogočen 106-meterski orjak je komaj kaj curljal preko prepada! A lep količek s svojo oznako na drugi strani ceste naju je že vabil v njegovo bližino. Opremljena s fotoaparati in mobiteli, tokrat s polnimi baterijami :), sva preko cvetoče livade zagrizla v prvi breg. Pogled se je z vsakim korakom bolje širil po dolini, ki se je ovinkasto odpirala tako proti Bovcu kot proti Žagi. Seveda ni manjkalo fotografiranja, a tudi pljuča so zahtevala vedno večjo dozo (vedno bolj razredčenega) zraka.
Drugo razočaranje je sledilo tekom poti: ne duha ne sluha o kakšnem lepem pogledu na slap, tokrat naju ni motilo niti šumenje vode. Varno skrita za grebenom sva pospravila fotoaparate in trmasto rinila navzgor v upanju, da vsak čas prideva na greben in ga zagledava ... a pot se je vlekla in vlekla, čeprav sva jo nevede ubrala tudi po bližnjici. Po daljšem času sva prispela do prvega grebena in namesto pogleda na slap se je odprlo grdo in globoko skalno brezno, ki ni kazalo nikaršnega veselja do življenja. Sive skale so se z vseh strani navpično spuščale v globino in dvigale v višino, nekje daleč zadaj so šumeli ogromni zvočniki in v naju zbujali vtis, da slišiva bučanje vode.
Nadaljevala sva pot, ki se je vedno bolj zajedala v skalovje, prislonjeno med prepadne stene. V vedno glasnejšem brundanju in jamranju sva drug drugega spodbujala k nadaljevanju poti. A še zdaleč ni bilo konec. Markacije so naju usmerjale vedno više. V mislih sem se že videl na Kaninu in zasneženem smučišču, jaz pa brez deske! Tudi tisti šumeči zvočniki so potihnili nekje v globini. Vsaj malo glasbe bi lahko spustili ... Pot se je cik-cakasto vila med še ne zelenečim gozdičkom (drevesom bo Tici verjetno vedno hvaležna, da so ji onemogočili prosti pad). Listje je mešalo štrene pod nogami in pogledi v globino ali višino so bili vedno bolj strašljivi.
Tako nekako sva prispela do vrha. No, to niti ni bil vrh, bi je le vrh grebena, ki se je nadaljeval v navpično visoko pečino. Torej ni ne duha ne sluha o slapu ali izviru. Noge so bile že čisto majave, roka je iskala oporo v skali, klinu, zajli ... In tu se je pot spustila v tisto grozno globel, ki ji ni bilo videti dna. Človek se vzpenja v upanju, da bo cilj nekje na vrhu, a pot ga vodi nazaj v globel.
Polna nemoči in obupa sva se nekako spustila po zajlah in previsnih pečinah v upanju, da le prideva do vode, če že kaj drugega ne bo videti ...
Pogled v nedoumljive globine in višine mi je pošiljal čudne reflekse v kolena, malo več poguma mi je vlivala misel, da nisem sam. Bilo nas je vsaj za eno množico, poleg Patricije še vojska angelov, ki naju je čuvala, saj ljudje ob takih priložnostih po navadi vedno odpovedo. Pravzaprav ni bilo na celi "bokijadi" niti enega, razen tistih nedeljskih izletnikov, ki so se ustavljali na parkirišču, ki sva ga več ali manj celo pot opazovala globoko pod seboj. Medtem ko sem jaz komaj dohajal preobrate na poti, je Patricija uspela budno opazovati, kaj se dogaja z njenim jeklenim konjičkom v dolini. Sapa ji je zastala, ko je v njegovo bližino pripeljala marica ...
A končno sva prišla na cilj. K izviru. Okoli riti v žep na 106 metrov visoko polico, obdano s prepadnimi stenami zgoraj in spodaj. Pogled z vrha slapu v dolino je bil fantastičen, kvarila ga je le misel, da celo pot nisem videl slapa samega. Po okušanju mrzle vode in nekaj skokih po ogromnih skalah, izpod katerih je vrela zelenobistra voda, sva se podvizala nazaj, saj je preteklo precej več časa za vzpon, kakor sva načrtovala.
Tokrat je pot tekla hitreje in namesto mehkih kolen so se pojavili mehki kamni.* Po debeli uri sva se vrnila na izhodišče z močnim selektivnim spominom.** Prišlo je prvo olajšanje, da na avtomobilu ni bilo nobenega listka, drugo olajšanje ob seseditvi na mehke sedeže avtomobila in tretje ob globokem vzdihu in širokem nasmešku na obrazu, da nama je uspelo.
A slap sam mi še vedno ni dal miru. Zapeljala sva se čez most, nazaj v smeri Kobarida in se ustavila na drugi strani. A glej ga zlomka: tudi tukaj je stal količek z napisom in smerokazom do slapu Boka ... seveda, na drugi strani mostu je smerokaz napovedoval izvir ...
Ob vrnitvi sva se za trenutek ustavila v Srpenicah, da si opomoreva od vsega, kar je prihajalo za nama in preusmeriva misli na želodčno prebavo. A jekleni konjiček je pač nekaj moral imeti pri mostu, da ga je tokrat marica ponovno obiskala ... policaja sta zapila dnevni izkupiček, midva pa sva jo urno podurhala proti Ljubljani, ne da bi kaj prispevala k zapitku ...
_____
* Mehek kamen - majavi kamen, na katerega se ne moremo zanesti, se ga oprijeti ali nanj trdno stopiti.
** Selektivni spomin - verjetno bi psihologi in druge učene glave točno povedale, a v opisanem zgornjem trenutku to pomeni pozabo vseh naporov, jamranj in brundanj ter ohranitev spomina na uspeh.