Moje življenje

Priznam, da sem se šole in učenja čisto odvadil. Bolje rečeno, odvadil sem se tudi delanja s samim s seboj. Pri tistem čudno imenovanem predmetu smo sesuli vso dosedanjo "dogmo" o trajni formaciji oz. stalnem oblikovanju (pretežko za take glave kot je moja, zato se ne sekirat, kaj se mi je zapisalo).  Začeli smo tudi s predmetom Lectio Divina . Neke vrste prebiranje Božje besede, (ki je L ó gos, torej Oseba), v in skozi naše življenje. Kar zahtevna reč, priznam. »duhovni trendi« so že tako napredovali, da duhovno življenje ni nekaj zasebnega, kar pripoveduješ duhovnemu voditelju, seveda če ga imaš, temveč nekaj javnega. Kot je Bog naš skupni oče, tako je potem skupno tudi to, kako ga doživljamo, v kakšnem odnosu smo z Njim. Zame (pa še za koga) je to čisto porazno. Na žalost. Individualizem, aktivizem, duhovna plitvost, racionalizem in delitev med molitvijo in delom so se dodobra zajedli v naše redovno življenje, zato smo, kjer pač smo. Nekako sem pristal na kar presneto trd

Ta teden sta na vrsti kulturna antropologija in neki čudni predmet, ki ga ne znam prevesti, nekakšen verski pogled na življenje ali nekaj podobnega. Zdi se mi neka mešanica psihologije, ozdravljenja notranjih ran in verskega pouka. Po svoje je zelo zanimiv, a sobratje pravijo, da je preveč idealistično prikazan. Ja, je pač težko spoznati Boga v bombi, ki ti razčesne pol telesa … v razpredelnico se da vse stlačiti, da je lepo poravnano, a Gospod piše ravno po krivih črtah … Pri kulturni antropologiji pa nas je salezijanec misijonar, ki deluje med amazonskimi plemeni, kjer radi zbirajo človeške glave in z njimi krasijo svoja dvorišča, najprej opomnil, da so misijonarji (skupaj s kolonizatorji) naredili največ škode neevropskim ljudstvom in njihovim kulturam. Čisto konkretno nam je samo z verskega vidika razložil, kakšna krivoverstva so npr. misijonarji redemptoristi širili s tem, ko na ozemlje svojega misijona zabili tablo z napisom: »Reši svojo dušo!« 1. rešuje in odrešuje samo Jezus,

Tak naslov nosi mini razstava, ki se stiska v še manjši cerkvici tik ob vhodu v katakombe ... zaenkrat mi še ni treba daleč, da bi se dal podučiti o sloviti zgodovini prvih kristjanov, ki me vabi bolj kot ves ostali Rim, po katerem se mi še ne da sprehajati … Lik svetega Kalista Liber Pontificalis , življenjepisna knjiga rimskih papežev iz 6. stoletja, takole opiše sv. Kalista: »Kalist, Domicijev sin, po rodu Rimljan iz področja Trastevere, si je mučeniško krono zaslužil v času vladarjev Antonina (218) in Aleksandra (222). Uvedel je sobotni post od žita, vina in olja trikrat na leto, kakor je zapisano v preroku Zahariju (8,19). Zgradil je baziliko v Trasteverah … Pokopan je bil 14. oktobra na Kalepodijevem pokopališču, tretjino milje oddaljenem od Avrelijeve ceste. Uredil je tudi pokopališče ob Apijevi cesti, kjer počivajo mnogi duhovniki in mučenci in se sedaj imenuje pokopališče sv. Kalista. Obdobje Severov Severova rodbina je očitno začela obdobje splošne strpnosti do krščanske v