Kalist in njegov čas

Tak naslov nosi mini razstava, ki se stiska v še manjši cerkvici tik ob vhodu v katakombe ... zaenkrat mi še ni treba daleč, da bi se dal podučiti o sloviti zgodovini prvih kristjanov, ki me vabi bolj kot ves ostali Rim, po katerem se mi še ne da sprehajati …

Lik svetega Kalista

Liber Pontificalis, življenjepisna knjiga rimskih papežev iz 6. stoletja, takole opiše sv. Kalista: »Kalist, Domicijev sin, po rodu Rimljan iz področja Trastevere, si je mučeniško krono zaslužil v času vladarjev Antonina (218) in Aleksandra (222). Uvedel je sobotni post od žita, vina in olja trikrat na leto, kakor je zapisano v preroku Zahariju (8,19). Zgradil je baziliko v Trasteverah … Pokopan je bil 14. oktobra na Kalepodijevem pokopališču, tretjino milje oddaljenem od Avrelijeve ceste. Uredil je tudi pokopališče ob Apijevi cesti, kjer počivajo mnogi duhovniki in mučenci in se sedaj imenuje pokopališče sv. Kalista.

Obdobje Severov

Severova rodbina je očitno začela obdobje splošne strpnosti do krščanske vere. V rimski skupnosti pa je bil še vedno zasidran spomin na prvo obdobje mučeništva apostolov in stoletje kasneje na Justinovo mučeništvo na »velikem procesu« skupaj z veliko množico tovarišev. V Rim so prišle tudi novice mučeništev iz drugih krajev: Polikarpovo iz Smirnija (umrl je 28. februarja 167), mučencev iz Liona in Vienne leta 177, scilitanskih mučencev iz Afrike 17. julija 180 in Apolonijevo, ki je umrl v Rimu 21. aprila 183. Z vladavino Severov se je versko ozračje spremenilo. Iz virov izvemo, da je Aleksander Sever opravljal neke vrste obrede v domačem templju, kjer so bile zbrane »podobe vladarjev … in svete duše, med njimi Apolonij iz Tiane, Kristus, Abraham in Orfej« (Historia Augusta, Aleksander Sever, 29-31).

Kalist in Hipolit

Ob koncu 2. stoletja po Kristusu je prišlo do trenj med rimskim duhovnikom Hipolitom in praktičnim in neposrednim Kalistom. Nesoglasja, uradno zaradi teoloških vprašanj, so bila globlja. Hipolit je izhajal iz hierarhije rimske cerkve in si je želel po smrti papeža Zefirina (199-217) zasesti papeški prestol. A nasledil ga je prav diakon Kalist (217-222), ki ga je predhodnik zadolžil za bdenje nad uradnim pokopališčem rimske cerkve na Apijski cesti.

Pokopališče sv. Kalista

Celotno področje med Staro Apijevo in Ardeantinovo cesto ter cesto Sedmih cerkva je posejano z nekaj deset pokopališči, imenovanih po izvirnih imenih, kot so Soterove, Balbinine, Basilijeve, Kalistove in Lucinine. V zadnjih je pokopan papež Kornelij, ki je umrl v Centumcellae leta 253. Zgodovinsko jedro Kalistovega kompleksa je sestavljeno iz t. i. Področja 1. Tako ga je imenoval Janez Krstnik de Rossi, je sredi 19. stoletja večino svojih raziskav posvetil temu pokopališču. Dvoje vzporednih stopnic vodi v rove, ki so jih sčasoma razširili in poglobili. V srcu področja sta posebej veličastna prostora: grob sv. Cecilije in »kripta papežev«, kjer in situ najdemo napise papežev iz 3. stoletja, med njimi so Anter, Poncij, Fabijan, Lucijan in Evstahij.

Prva krščanska umetnost

V tridesetih letih 3. stoletja so vzdolž rova A na Področju 1 izdolbli šest grobov in jih poslikali. To so prve krščanske poslikave. Na z rdeče-zelenimi črtami razdeljenih površinah najdemo tradicionalne krščanske prizore: Jezusov krst, gostijo, Izakovo darovanje, Jonovo zgodbo, Lazarjevo obuditev, čudežni izvir, pogovor s Samarijanko ob vodnjaku, pastirja, ribiča. Vse te prizore povezuje skupni imenovalec, to je gotovo vstajenje od mrtvih.

Pa ne se ustrašit, da se toliko učim, večino tega sem po svoje pretolmačil iz neke knjižice - vodnika po razstavi :)