Drobtinice

Priznam, da sem se šole in učenja čisto odvadil. Bolje rečeno, odvadil sem se tudi delanja s samim s seboj. Pri tistem čudno imenovanem predmetu smo sesuli vso dosedanjo "dogmo" o trajni formaciji oz. stalnem oblikovanju (pretežko za take glave kot je moja, zato se ne sekirat, kaj se mi je zapisalo). 

Začeli smo tudi s predmetom Lectio Divina. Neke vrste prebiranje Božje besede, (ki je Lógos, torej Oseba), v in skozi naše življenje. Kar zahtevna reč, priznam. »duhovni trendi« so že tako napredovali, da duhovno življenje ni nekaj zasebnega, kar pripoveduješ duhovnemu voditelju, seveda če ga imaš, temveč nekaj javnega. Kot je Bog naš skupni oče, tako je potem skupno tudi to, kako ga doživljamo, v kakšnem odnosu smo z Njim. Zame (pa še za koga) je to čisto porazno. Na žalost. Individualizem, aktivizem, duhovna plitvost, racionalizem in delitev med molitvijo in delom so se dodobra zajedli v naše redovno življenje, zato smo, kjer pač smo. Nekako sem pristal na kar presneto trdih tleh.

Kljub temu pa ne manjka zanimivosti in veselja. Tudi to pomaga. Naučili smo se zakonskega nasveta, ki za nas redovnike ne velja:

Zakon: Ravnaj s svojo ženo kot s kraljico, pa se boš počutil kot kralj. Redovništvo: Ravnaj s svojim predstojnikom kot s kraljem, pa se boš počutil kot podložnik.

Pri antropologiji še naprej odkrivamo, kako se bo morala Cerkev spremeniti, če bo hotela ostati vitalna. V Kolumbiji so si poklicni morilci za svojo zavetnico izbrali Marijo Pomočnico! Kar je res, je res, pa naj bo to Cerkvi (in še komu) všeč ali ne …

Problemi Cerkve v Afriki: kako lahko zahteva, da se pripravnik na krst odpove eni izmed dveh žena, s katerima ima otroke in jih je po naravnih zakonih dolžan preskrbovati, varovati in ščititi. Torej Cerkev pri podeljevanju zakramentov »proizvaja« reveže, uboge? Kaj je bolj moralno?

Še en primer: najboljši katehet v župniji je vzel drugo ženo. Seveda tega Cerkev ne dopušča, zato je dotični katehet pripravil slovesnost »zadnjega obhajila«. Vse je povabil k maši, sledila je vaška veselica, nato pa se je po domačih obredih poročil še z drugo ženo in sedaj živi lepo družinsko življenje z dvema ženama in otroci …

Pa še ena iz naše kapele: vseh 17 duhovnikov se je spravilo pobožno maševat, 4 sobratje pomočniki pa smo Božje ljudstvo … Že tako je pestro, ker sta samo dva Italijana, pa še ta pomočnika, torej je italijanska maša v izvedbi Špancev, Poljakov in Indijcev pravi podvig! Naglasi letijo na vse strani, besede se lomijo na pol, če so le daljše od 6 črk. Danes pa je ta gospoda pozabila še kelih. Nam je šlo na smeh že celo mašo, kako to, da nihče ne opazi, da ni na mizici za darove keliha, gospoda pa nič. Pa pride čas za darovanje in pripravijo pateno s hostijami, vino in vodo, šele nato pa ugotovijo, da nekaj manjka … Saj ne, da bi bil škodoželjen, ampak tukaj sobratje pomočniki ne ministriramo, saj nimamo kaj iskati v prezbiteriju. Kar čisto prav pride, saj drugega Božjega ljudstva tako ni … tako da se učim zelo praktičnih stvari, ki jih bom v prihodnosti lahko zelo koristno uporabil.