Moje življenje

Ker sem že nekajkrat bil na krizmeni maši v Baru in vsem, kar temu sledi, sem si namesto kosila med posvečenimi rokami izbral nekajurni sprehod po Baru. Imel sem sicer namen sprehoditi se vse do obale in plaž, ko pa me je Viktor le »odpustil«, mi je namignil stari Bar … In na križišču sem zavil navzgor … Pot sicer sploh ni bila kratka, saj je to majhno naselje skrito daleč v notranjosti pod hribi. Z razvojem je do tja na novo speljan pločnik, ki mi je omogočal varen sprehod. Pot je vodila mimo krščanskega in muslimanskega pokopališča in sodobne pokopališke kapele, kjer se je med množico ljudi zadrževal pravoslavni duhovnik, iz česar se da sklepati, da je bil (ali bo) pogreb pač pravoslavni. Da je stari Bar oddaljeno »selo«, sem opazil tudi po tem, da so me mimoidoči domačini pozdravljali, kakšen taksist pa se je ponudil, da me pelje do želenega cilja … da bi en turist takole sprehajal, se pa res ne spodobi … a sem trmasto vztrajal. In trud se je splačal. Po slabi uri hoje sem zagledal ...

Priprave na praznike tečejo na vseh ravneh. Posebne priprave sem imel že na »koncertu« benda Ljetači, kamor sem se povabil med njihovimi vajami. Priznam, malo sprostitve kar paše in že komaj čakam prihodnje napovedane koncerte doma … Ker je danes baje pomemben dan za španski (ali celo evropski?) nogomet, so se vaje pravočasno končale in vsi smo se odpravili v »kiosk« ob igrišču, kjer je bila večina mest že zasedena, televizija prižgana, v zraku pa je bilo čutiti rahlo navijaško mrzlico … Seveda zamudniki niso mogli v sam prostor, zato sem jim delal družbo zunaj. A Črnogorci pač ne bi bili Črnogorci, če ne bi zahtevali kakšnega stola. Ker ga igrišče in center ne premoreta, se je na Lindonovo prošnjo na drugi strani ograje našla občudovalka in po nekaj obljubljenih poljubčkih odšla čez cesto do prve hiše, vzela vrtni stol in ga podala čez ograjo. Obljubljeno nagrado je dobila, za stol pa ne vem, ali se je vrnil na svoje mesto ali ne. Glede na vzorno vzgojene animatorje ne dvomim, da bo n...

Srečajo se tri zlate ribice. Dve sta čudoviti, z bleščečimi luskinami, vitki. Tretja pa je prav grda, temna ter debela kot pujsa. Pa jo prvi dve zaskrbljeno pobarata: "Kaj pa je s tabo narobe? Poglej, kakšna si!" In tretja zavzdihne: "Pred dnevi me je ujel Crnogorac. Pa sem ga prav milo prosila, naj me izpusti in mu zagotovila, da mu bom zato izpolnila željo. Ta pa je le zamahnil z roko, rekoč 'Ne seri', ter me vrgel nazaj."

Črna gorata dežela, odeta v eksplozivno zeleno; prijatelji, ki to pokažejo tudi na zunaj; domačnost, v kateri ni jamranja, temveč ponos in neverjeten optimizem; skupnost, po kateri se Bog ne razodeva v strukturi in črki zakona; iznajdljivost, ki ni razumljena, a tudi ne sebična … Vse to so nametali sunki vetra, ki so se zaganjali v dvokolesnik, s katerim sva z Vikijem hitela na ogrevalno vožnjo čez vence črnih gora do zeleno modrega morja, ki se je kopalo v soncu. A veter naju ni ustavil, tudi policaji naju niso obremenjevali, mogoče kakšen tovornjak, ki je puhal gost dim ekološke takse. Pa se nisva dala motiti niti temu, saj se nama ni nikamor mudilo. Petrovac, mimo katerega sem nekajkrat že hitel, je zanimivo malo mestece, ki ima na dobrih 10 metrih dolžine kar štiri prijetne gostilnice, polne stolov in mizic, stisnjenih pod velikimi senčniki, s pogledom na morje in bližnji otoček s cerkvico. Ležerni utrip se meša z ropotom mehanizacije, ki zaljša podobo mestu, čakajočemu navalu turi...