Moje življenje

Sem le groba odeja, ki se ne hvalim z veličino, a vendarle dajem toplino in udobje tem, ki me uporabljajo, še posebej v mrzlih in vlažnih nočeh. Na turinski tržnici Balôn sta me kupila čuden duhovnik in njegova mati. Odnesla sta me v bližnjo vlažno in hladno bajto. Iz besed teh dveh sem ugotovila, da sta me kupila kot nadomestilo za drugo odejo. Dobri don Bosko je pri sebi prenočil nekaj mladeničev, ki so naslednje jutro izginili z odejami vred. Don Bosko je poskus prenočevanja ponovil čez nekaj dni, a je šlo še slabše: odnesli so tudi slamnjače. Trepetala sem za lastno prihodnost: tema dvema pogum očitno ni upadel. In res. Nekega večera v maju je lilo kot iz škafa. Don Bosko in njegova mati sta pravkar povečerjala, ko je nekdo potrkal na vrata. Bil je premočen petnajstletnik, ki se je tresel kot šiba na vodi. »Sirota sem.. Prihajam iz Valsesie. Zidarček sem, a še nisem našel dela. Zebe me in ne vem, kam bi šel …« »Pridi,« je dejal Don Bosko. »Sedi k ognjišču, da se tako premočen...

Nekdaj smo se igralne karte rojevale v nečastnih znamenjih sramote, kar so jasno označevale že žive barve našega kartona. Naše življenje se je pretakalo med zamaščenimi prsti, z vinom politimi mizami, zakajenimi prostori ter jeznimi in preklinjajočimi glasovi. Predajale smo se obrabi in obledelosti. Podajali so si nas iz roke v roko in iz žepa v žep. Zadeve so se še poslabševale. Končale smo v rokah mladeniča in sramotno življenje v umazanih beznicah zamenjale za trge in predmestne vogale. Trume mladcev so po pločnikih igrali za denar. Med našim obračanjem so metali denar (včasih tudi do 15 ali 20 lir) na robec, razgrnjen v sredini.   Prav tu se je zgodilo neverjetno srečanje z mladim duhovnikom, ki so ga vsi klicali don Bosko. Don Bosko se je skrivoma približal, dobro preučil razmere, nato pa s hitro potezo izmaknil robec in vzel pot pod noge. Mladci so osupli skočili na noge in se kriče podali za njim: »Denar! Vrni nam denar!«   Don Bosko je tekel proti oratoriju in ...