Moje življenje

Začetek vsega je bil zelo slučajen. Pogovori okrog skupine Il Divo, čekiranja na YouTube, vrtenja njihovih komadov, izkušnje s koncertov. In nato informacija, da pridejo v Ljubljano. Slučaj je bil tudi, da sem si vzel čas in dobil prostor na njihovem koncertu v Hali Tivoli. Pred tem spet čekiranje informacij o koncertu, postavitvi, odru. In zgodil se je večer D. Oder je bil velikanski, prevelik za Halo Tivoli, a veličasten. Kot da ne bi bil v Sloveniji. Hala se je mirno polnila. Sam sem dobil prostor v parterju v relativni bližini odra, ki se je zajedal globoko v parter. Nastop je bil prav tako veličasten. Orkester vrhunski, pevci Il Divo skrajno profesionalni, na trenutke skoraj Keni po gibih in pretiranih kretnjah in obraznih mimikah. A vseeno domači, dostopni in nasmejani. Ko je orkester zaigral s polno močjo, ko so ritem vodili bobni in bas kitara, katerim so se pridružili štirje glasovi, me je stresalo v kosteh. Res veličasten koncert z dobro glasbeno podlago in občudovanja vredni...

Čuden naslov? Pa ga razvozlajmo: Dekliški pevski zbor Gimnazije Želimlje na Prešernovem trgu v Ljubljani. Punce pod vodstvom Polone so si vzele "prost" dan, dopoldne malce povadile, nato pa se podale kar na Prešernov trg in na Čopovo ter se predstavile ... v današnjem svetu trženja pač ne gre drugače, kot da svoje glasove na slišanje postavijo. Kaj hitro so se koraki mimoidočih upočasnili, pogledi so se dvigovali, obrazi raztegovali v nasmeh ... Harmonikar na Čopovi, ki je "kraljeval" s svojimi poskočnimi, je ob prihodu Želimeljčank dobesedno utihnil. Tudi punce so se znašle in nastavile odprte "kitarske vreče". In glej ga zlomka, nekaj jih je pristopilo in drobiž je začel žvenketati! Minoidoči so se ustavili, prisluhnili slovenskim zimzelenim in ploskali. A vse to se je dogajalo predvsem zaradi enega razloga: promocije in nabiranja točk. Še ni jasno? Torej se dobimo 26. aprila na prvem. Spet doma.

Z nekaj zamude smo Vinc, Maja in moja malenkost prispeli do Slepška pri Mokronogu, natančneje do Šole jahanja Viktorija. Razlogi za zamudo so "modre" narave in ni to mesto, da bi se znašal nad čudnimi "forami" modrih mož ... Čeprav smo s Tonijem in Natašo, pa tudi z njihovimi ljubljenci že stari znanci, sva z Vincem imela nekaj cmoka v grlu. Najina zadnja učna ura jahanja se je odvila lanskega oktobra in človek hitro pozabi ... a časa za pomilovanje ni bilo. Treba je bilo skrtačiti konje, jih osedlati in jim natakniti uzde ... prvo opravilo ni težko, pri drugem in tretjem pa mi je na pomoč prijazno priskočila Nataša, saj bi sam verjetno kaj narobe zapel in zvezal ... Zopet sem bil na konju! Spomin mi je za trenutek odjadral v otroška leta, ko smo imeli tudi doma konja Borisa. Nekako pri petih letih me je stric Jernej celo posadil nanj. A vseeno se v tistih letih nisem spoprijateljil s konjem. Ne vem, zakaj. Zdel se mi je ogromen in strašen in ta strah je ostal. Pole...