Objave

Prikaz objav, dodanih na julij 14, 2013

So otroci res naše največje bogastvo?

Slika

Petkovo popoldne s skorajšnjimi nočnimi morami

Slika
Zgodilo se je marsikaj. V samem vrelišču pred semestrskimi počitnicami otroci počnejo vse drugo, damo tisto ne, kar bi morali. No, saj ni tako hudo. Še vedno se učijo angleščino, z veseljem hodijo v ambulanto, pa tudi na delavnicah so delavne in zraven pokažejo vse lanske lastnosti … V zavodu se pod novim vodstvom tudi kaj dogaja. Tako so prišli trije delavci, ki bodo med počitnicami prenovili in uredili toaletne prostore. Prostor za spanje so dobili v »naši« hiši, kjer smo doslej kraljevali Mateja in Eva ter midva s Pajom. Nič posebnega, če se ne bi zgodilo nekaj strašnega, napredvidljivega, groznega in ne vem kaj še. Vsaj po besedah tistega, ki se mu je to zgodilo. V naši hiši imamo tudi material za naše delavnice. In zato se večkrat zgodi, da ključ zaokroži med prostovoljci, ki hitijo iskat razne stvari za pripravo ali za same delavnice. Zadnje dni se je prav tako dogajalo, da se je ključavnica vhodnih vrat bolj na trdo odklepala … In tako se je zgodilo, da je polovica ključa ostala …

Pavlov foto pohod

Slika

Tretji dan tretjega tedna ali Kako smo čeveljce delili

Slika
Je bil dolg, pester. Recimo, da je minil v znamenju hvaležnosti. Močna je ta, ki pravi, da samo človek ni hvaležen za dobroto, ki mu jo nudiš, ampak ni daleč od resnice. Pa začnimo na začetku. Danes je bilo drugo jutro, ko sem se zbudila, da me ni zeblo (beri: pokrita sem s šestimi odejami). Po zajtrku priprava za pouk angleškega jezika, za tem angleščina s 13 puncami in enim fantom, ki se je že včeraj napovedal, da bo prišel, saj je slišal, da v spodnji učilnici internata nekdo govori angleško. Med nami obstaja interno pravilo, da če se le da, vsi govorimo angleško, pa kljub temu, da je vse malo bolj polomljeno, pa bolje tako, kot pa da nimajo nikogar, ki would like to talk with them in English. Na koncu ure pa sem vsem rekla Obrigada. Zasmejali so se in rekli hvala tebi. Za tem je bilo kosilo. Pri sestrah jemo - ni da ni. Zelenjava na sto in en način, danes pa so k nam priplavale še ribice. Sestre, hvala za ribe - pa ne katerekoli … jedli smo tuno! Po kosilu smo pomili posodo, eni …

Ena zdravniška

Slika
Naša medicinska dejavnost v Namaachi se že počasi izteka, zato je že skrajni čas, da malo strnem dogodke tu v Mozambiku, ki so na tak ali drugačen način povezani z medicino. Deset dni pred odhodom v Mozambik sva z Jano opravili izpit iz infekcij, tako da sva sem prikorakali s še svežim znanjem in zahodno-civilizacijskimi metodami zdravljenja v glavi, a sva se kar hitro morali privaditi na afriški način definiranja in zdravljenja bolezni, o kakšnih antiseptičnih postopkih in asepsi rajši ne bom razpravljala, se mi zdi, da največ pove naslednja 'enačba': 1 par rokavic za en poseg pri enem pacientu v Sloveniji, 1 par rokavic za 40 posegov pri 20 ljudeh v Afriki … Najina prva naloga je bila oskrbeti deklice, ki imajo tinha na cabeça (tinea capitis, po naše glivična okužba lasišča). In ja, kar je tu neka srednje huda okužba, je za nas Evropejce že 'socialni primer', se pravi hudo hudo. In potem sledi razlaganje, da se to ne bo pozdravilo po treh dneh mazanja s čudežno kremi…

Spet se dogaja

Slika
Danes je ponedeljek, 15. julij, in za nami je že polovica naše avanture v Mozambiku. Toliko se je že zgodilo, da  sploh ne morem in tudi nimam namena opisovati, itak nikogar ne zanima, kakšni ljudje so tukaj, kaj nosijo v srcu, kaj v glavi in kaj na sebi. Sem prepričana, da tudi nikogar ne zanima, kaj se dogaja z nami – prostovoljci, ki, kot je lepo zapisal Marko v enem izmed prejšnjih prispevkov, sklepamo nova poznanstva, prijateljstva in vezi, ki so preveč kompleksne, da bi jim dala ime. Vem, da je čisto odveč pripovedovati, kaj delamo med tukajšnjimi otroci, kako so nas sprejeli, kako smo jih vzljubili. Prav tako je odveč pripoved o najmanjših in najmlajših, skoraj sirotah, ki ne poznajo starševske ali bratske ljubezni, le trdo roko in disciplino, ki je včasih hladnejša in bolj boleča kot klofuta. A če vas ne zanima, bom pripovedovala sebi, za poznejši čas, ko bom spet v mali Sloveniji gulila knjige in ignorirala slovenski strup in ignoranco. Tukaj so ljudje takšni, kot so bili ust…

Nevsakdanje podobe vsakdanjega zivljenja

Slika