Tretji dan tretjega tedna ali Kako smo čeveljce delili

Je bil dolg, pester. Recimo, da je minil v znamenju hvaležnosti. Močna je ta, ki pravi, da samo človek ni hvaležen za dobroto, ki mu jo nudiš, ampak ni daleč od resnice.

Pa začnimo na začetku. Danes je bilo drugo jutro, ko sem se zbudila, da me ni zeblo (beri: pokrita sem s šestimi odejami). Po zajtrku priprava za pouk angleškega jezika, za tem angleščina s 13 puncami in enim fantom, ki se je že včeraj napovedal, da bo prišel, saj je slišal, da v spodnji učilnici internata nekdo govori angleško. Med nami obstaja interno pravilo, da če se le da, vsi govorimo angleško, pa kljub temu, da je vse malo bolj polomljeno, pa bolje tako, kot pa da nimajo nikogar, ki would like to talk with them in English. Na koncu ure pa sem vsem rekla Obrigada. Zasmejali so se in rekli hvala tebi.

Za tem je bilo kosilo. Pri sestrah jemo - ni da ni. Zelenjava na sto in en način, danes pa so k nam priplavale še ribice. Sestre, hvala za ribe - pa ne katerekoli … jedli smo tuno! Po kosilu smo pomili posodo, eni so odšli passear em market, eni smo ostali tukaj v centru, se družili malo s puncami malo z domačini. Prijeten uvod v namaaško popoldne.

Ob treh učna ura kitare z irmo Rozalino. Na kar izvem, da dobim novo učenko, irmo Aido. Prosim, prosim, prosim, prosim kogarkoli, naj imajo moji učenci kanček več posluha … ampak bomo zmagali. Vem da bomo, samo upam, da ne bom pri barejih izgubila živcev. No, in na koncu učne ure kitare, zaslišam besedo Obrigada. Sedaj sem se zasmejala jaz in nazaj odgovorila hvala vam.

Sedaj pa beseda o prijetnem namaaškem popoldnevu. Z Markom sva imela misijo razdeljevanja obutve Kopitarne Sevnica. Kako naj to razložim? Je to Afrika? Je to sistem, za katerega ni dosti tri tedne, da bi ga razumel, sem to jaz, je to Bog, je to krivica ali resnica? Nimam pojma. Če kdo ve, prosim, naj me razsvetli. Irma Dolorinda se je spravila po dekliških spalnicah na neke vrste inventuro, da preveri, kdo vse potrebuje novo obutev. Nato napiše listek, kjer piše: Irmão peço sapatos pela meniña (ime punce). Obrigada, irmã Dolorinda. (beri: brat, prosim čevlje za punco (ime). Hvala, sestra Dolorinda). S tem papirjem punce pristopijo do mene in jaz jim dam čevlje, glede na njihovo velikost noge. Vse lepo in prav, če bi za tem pokazale vsaj kanček hvaležnosti. Kdor pozna obutev Kopitarne, ve, da to ni kar ena obutev, pa s tem ne mislim delati nikakršne reklame. Tu imamo dve vrsti natikačev in dve vrsti sandalov vseh otroških velikosti. In tista, ki je dobila natikače, bi na vsak način želela imeti sandale ter obratno, pa čeprav bi si ob tem morale privoščiti kakšno Pepelkino metodo. Če se ni zjokala pri meni, ko si je obuvala nove čevlje, se je zjokala zunaj pri Marku, ko jo je slikal, da bomo imeli vsaj nekaj materiala, kar bomo lahko kasneje poslali Kopitarni za feedback.

Punce gredo čez en teden na počitnice. Dobile so sandale, kjer je spredaj za moj mezinec prostora in to samo za to, da jih bodo lahko nosile še kakšen mesec več, kot bi jih sicer. Natalia se je zjokala že pri meni. V vsem svojem hlinjenju je uspela izustiti še to, da bo prej umrla, preden ji bo zrasla noga toliko, kolikor prevelik je bil sandal v tistem trenutku. Hvala, Natalia.

Sandrinia. Dobila je sandale, ampak je na vsak način želela natikače. Stala je pred vrati poleg Marka toliko časa, da ji je zmanjkalo solz, tako da je na koncu samo še hlinila neke besede v šanagani. Pa je tudi meni že malo prekipelo. Ta mala si je izmislila še to, da ji je irmã Dolorinda rekla, da naj zamenja obutev. Pa sva oba s Suhijem vedela, da laže. Zato smo se skupaj odpravili prav k njej. Seveda je imela Sandrinia poleg sebe še dve pajdašici, ki so ji krile hrbet. Rezultat: irmã Dolotinda je pospravila sandale vseh treh in dejala, da jih bodo dobile, ko bo čas. Na večernem rožnem vencu me Sandrinia niti pogledala ni. Hvala, Sandrinia.

No, ko so si po tem pri meni obule nove čevlje ter svoje stare ter oguljene odnesle v rokah, je bil njihov obraz povešen, sama pa sem kljub temu nekaj pogrešala. Zato sem dala pobudo. O? Ob? Obr? Pa še kar nič. Obri? Pa še enkrat Obrig? Zatem so izustile, čisto na tiho in komaj razumljivo: Obrigada. Zakaj se mi zdi, da drži tudi to, da kdor ni hvaležen v malih stvareh, tudi v velikih nikoli ne bo? Kljub vsemu pa Obrigada, Canimambo, za vse.

Maja Žibert