Ena zdravniška

Naša medicinska dejavnost v Namaachi se že počasi izteka, zato je že skrajni čas, da malo strnem dogodke tu v Mozambiku, ki so na tak ali drugačen način povezani z medicino.

Deset dni pred odhodom v Mozambik sva z Jano opravili izpit iz infekcij, tako da sva sem prikorakali s še svežim znanjem in zahodno-civilizacijskimi metodami zdravljenja v glavi, a sva se kar hitro morali privaditi na afriški način definiranja in zdravljenja bolezni, o kakšnih antiseptičnih postopkih in asepsi rajši ne bom razpravljala, se mi zdi, da največ pove naslednja 'enačba': 1 par rokavic za en poseg pri enem pacientu v Sloveniji, 1 par rokavic za 40 posegov pri 20 ljudeh v Afriki …

Najina prva naloga je bila oskrbeti deklice, ki imajo tinha na cabeça (tinea capitis, po naše glivična okužba lasišča). In ja, kar je tu neka srednje huda okužba, je za nas Evropejce že 'socialni primer', se pravi hudo hudo. In potem sledi razlaganje, da se to ne bo pozdravilo po treh dneh mazanja s čudežno kremico, ampak da zdravljenje vključuje enomesečno jemanje tablet, mazanje s kremo, zaščita lasišča, da se prepreči širjenje in komplet pranje/steriliziranje pokrival, vzglavnika in boljši higienski nadzor, da se isto prepreči širjenje in morebitne ponovitve. No, na koncu sva morali kot kompromis sprejeti higienski minimum, to je pač največ, kar je bilo izvedljivo in še sprejemljivo. Torej, tablete + krema + rutke + pranje kap.

Naslednja je bila na vrsti mala Aninha. Že ob prihodu se nam je zdelo, da ima nekam sumljivo zlepljene lase, po striženju pa so se pokazale rane, iz katerih je veselo tekel gnoj, na zatilju pa povečane bezgavke, da bi jih še slepi videl ... Spet smo se že skoraj prepirali, ali je to za zdravnika ali bo spet šlo z neko kremico. No, na koncu smo prišli do zdravnika, ki pa je predpisal napačne antibiotike. Po 4 dneh ni bilo nekega očitnega izboljšanja, tako da smo na kontroli (pregled z razdalje 2 m, trajanje 30 s) dobili nove antibiotike, tokrat tudi po moji presoji pravilne. Po nesrečnem spletu naključij Aninha ni vzela novega antibiotika do popoldneva, ko so stvari že postajale bolj sumljive. Celo popoldne je bila jokava, v ambulanti je samo tiho čepela, ko sva z Jano opazili, da se je začela tresti in da je prikimavala na vprašanje, ali jo boli glava. Po 10 min smo vendar našli termometer, ki je deloval in 2x namerili več kot 40 stopinj, da je termometer samo piskal ''too high''. Aninha je bila že cela somnolentna in z Jano sva zagnali paniko, ker je bil sum na sepso precejšen (vsaj po kriterijih, ki smo se jih mi učili). Nato pride ir. Rozeta, tukajšnja sestra, ki je v svojih boljših časih bila medicinska sestra. Aninho je prijela za roke, rekla da so mrzle in da nima vročine. Da bi svojo trditev potrdila, je še izmerila temperaturo v dimljah z iztegnjeno nogo in je pokazalo 37.5 (no comment). No, z Jano sva še kar težili, razlagali, da bi lahko šlo za sepso, tako da smo se vendarle odpeljali do bolnice. Ampak bi bilo bolje, če ne bi šli. Tam ponoči niti nimajo elektrike, pregled medicinske sestre je bil spet z razdalje 2 metrov s svetilko in vse, kar lahko dajo, je paracetamol. Prosim?? Lahko vsaj vzamete kri, karkoli … (po najinem bi že itak a priori morala dobiti IV injekcije glede na stanje na glavi) Ne, kri jemljejo samo ob torkih in četrtkih, če bi to radi, moramo priti takrat … Tako sva z Jano tisto noč dežurali zraven Aninhe, dali smo ji paracetamol, ponoči še 1x, tudi antibiotike seveda takoj … No, zjutraj je že bila kot rož'ca, se je igrala, smejala … do sedaj se kakšen tak ''napad'' še ni ponovil, diferencialka je seveda tudi malarija, kaj jaz vem. Ali pa jo tako prebolevajo domačini? Ne vem. Trenutno je še živa, kraste se zdaj ob pravem antibiotiku pospešeno sušijo, upam samo, a ji bodo še kdaj zrastli lasje. No, za dezinfekcijo lasišča pa nama je ir. Rozeta prinesla Savlon, oranžno razkužilo za površine, ki se razredčuje 1:10, da se nerazredčeno zliva po laseh in vseh drugih ranah …

Še je pacientk. Skupina 5 deklet, pridejo prvi dan zvečer, vse imajo sarno. Kaj je sarna? Nekaj, kar očitno ful srbi, vsaj one so se vse praskale (en slovar pravi srbečica, drugi garje). Pogledava prvo – na gosto temno rjavih plakov, največ pod pazduho in v dimljah, kjer se je začelo. Šolski primer tineae corporis pri črncu. Vse ostale so bile s podobno težavo, le v malo blažji obliki. Prva se (je) zelo nerada umiva, vse pa so stalno na kupu in se družijo, igrajo … Še ena s tako imenovano ''mycosse'' (spet neke glivice) v trikotniku na zgornjem delu hrbta. Zdravimo že ene 3 dni, ko se Jana ne vem zakaj spravi tisto pred mazanjem obrisat z baby robčkom. Slavna, čudna, plazilčevi koži podobna mikoza, se je izkazala za že ne vem koliko časa zažrto sujidade (umazanijo), za katero si porabil 4 baby robčke, da si počistil 10 kvadratnih centimetrov – imagine that!

Potem so tu rane – namerne in nenamerne, stare in sveže, gnojne in krvaveče … Vse vpije, ko je treba rano sčistit z antiseptikom, potem pa je tako veselje ob beli gazi na črni koži … Še zadnja skupina so hipohondri(ce). Zdaj že poznajo ta izraz in se samo še smejemo. Ampak so punce, ki so vsak dan na vratih z novo bolečino – glava, trebuh, roka, gleženj, rama, noga, vrat … Ene zahtevajo belo obvezo, za nekatere je dovolj že 3 min pozornosti, pozdrav, objem in so že 'zdrave'. Nekatere to bolečino tudi izvrstno zaigrajo – nikoli ne bom pozabila Sandrinhinih krokodiljih solz zaradi 'zlomljene' stegnenice, 2 min po vlečenju iz ambulante pa je že divjala po stopnicah in dvorišču.

Če si medicinec, se seveda vedno priključiš odpravi v bolnišnico na drugem koncu Namaache. Afriška bolnica je nekaj posebnega, s posebnim specifičnim vonjem. Ta pravi zdravnik je po moje eden v vsej bolnišnici, vsi ostali so po stopnji izobrazbe nekakšne medicinske sestre oziroma zdravstveni tehniki. Pregledi so z razdalje 2 m in trajajo maksimalno 2 min. Vedno je prvo vprašanje, če si HIV pozitiven ali negativen. Potem se anamneza že skoraj konča, od statusa pride v poštev samo inspekcija. Potem se že piše recept. Sem jih videla kar nekaj, predpisana zdravila so bila v 99.9% antibiotiki, diklofenak in paracetamol, bolezni pa so bile od preščipnjenega prsta, otekanja gležnjev z modricami pri 15 letnem dekletu …

Vsekakor je ta medicinski del Mozambika zelo dobrodošla priprava na našo prihodnjo medicinsko odpravo  … da veš , da črna koža ni bela in da vse, kar je na koži, izgleda mais ou menos enako, da so ti ljudje čudežno odporni na marsikaj in niso pomehkuženi Evropejci, da mora biti že res hudo, da je za k zdravniku … in da bi bilo dobro pred nakupom zdravil tukaj malo testirat učinkovitost le-teh – tu so namreč same indijske farmacevske firme s poceni zdravili, pitaj Boga, koliko je to dejansko efektivno …

Kristina Hočevar