Naša medicinska dejavnost v Namaachi se že počasi izteka,
zato je že skrajni čas, da malo strnem dogodke tu v Mozambiku, ki so na tak ali
drugačen način povezani z medicino.
Deset dni pred odhodom v Mozambik sva z Jano opravili izpit
iz infekcij, tako da sva sem prikorakali s še svežim znanjem in
zahodno-civilizacijskimi metodami zdravljenja v glavi, a sva se kar hitro
morali privaditi na afriški način definiranja in zdravljenja bolezni, o kakšnih
antiseptičnih postopkih in asepsi rajši ne bom razpravljala, se mi zdi, da
največ pove naslednja 'enačba': 1 par rokavic za en poseg pri enem pacientu v
Sloveniji, 1 par rokavic za 40 posegov pri 20 ljudeh v Afriki …

Najina prva naloga je bila oskrbeti deklice, ki imajo
tinha na cabeça (tinea capitis, po naše
glivična okužba lasišča). In ja, kar je tu neka srednje huda okužba, je za nas
Evropejce že 'socialni primer', se pravi hudo hudo. In potem sledi razlaganje,
da se to ne bo pozdravilo po treh dneh mazanja s čudežno kremico, ampak da
zdravljenje vključuje enomesečno jemanje tablet, mazanje s kremo, zaščita
lasišča, da se prepreči širjenje in komplet pranje/steriliziranje pokrival,
vzglavnika in boljši higienski nadzor, da se isto prepreči širjenje in
morebitne ponovitve. No, na koncu sva morali kot kompromis sprejeti higienski
minimum, to je pač največ, kar je bilo izvedljivo in še sprejemljivo. Torej,
tablete + krema + rutke + pranje kap.

Naslednja je bila na vrsti mala Aninha. Že ob prihodu se nam
je zdelo, da ima nekam sumljivo zlepljene lase, po striženju pa so se pokazale
rane, iz katerih je veselo tekel gnoj, na zatilju pa povečane bezgavke, da bi
jih še slepi videl ... Spet smo se že skoraj prepirali, ali je to za zdravnika
ali bo spet šlo z neko kremico. No, na koncu smo prišli do zdravnika, ki pa je
predpisal napačne antibiotike. Po 4 dneh ni bilo nekega očitnega izboljšanja,
tako da smo na kontroli (pregled z razdalje 2 m, trajanje 30 s) dobili nove
antibiotike, tokrat tudi po moji presoji pravilne. Po nesrečnem spletu
naključij Aninha ni vzela novega antibiotika do popoldneva, ko so stvari že
postajale bolj sumljive. Celo popoldne je bila jokava, v ambulanti je samo tiho
čepela, ko sva z Jano opazili, da se je začela tresti in da je prikimavala na
vprašanje, ali jo boli glava. Po 10 min smo vendar našli termometer, ki je
deloval in 2x namerili več kot 40 stopinj, da je termometer samo piskal ''too
high''. Aninha je bila že cela somnolentna in z Jano sva zagnali paniko, ker je
bil sum na sepso precejšen (vsaj po kriterijih, ki smo se jih mi učili). Nato
pride ir. Rozeta, tukajšnja sestra, ki je v svojih boljših časih bila
medicinska sestra. Aninho je prijela za roke, rekla da so mrzle in da nima
vročine. Da bi svojo trditev potrdila, je še izmerila temperaturo v dimljah z
iztegnjeno nogo in je pokazalo 37.5 (no comment). No, z Jano sva še kar težili,
razlagali, da bi lahko šlo za sepso, tako da smo se vendarle odpeljali do
bolnice. Ampak bi bilo bolje, če ne bi šli. Tam ponoči niti nimajo elektrike,
pregled medicinske sestre je bil spet z razdalje 2 metrov s svetilko in vse,
kar lahko dajo, je paracetamol. Prosim?? Lahko vsaj vzamete kri, karkoli … (po
najinem bi že itak a priori morala dobiti IV injekcije glede na stanje na
glavi) Ne, kri jemljejo samo ob torkih in četrtkih, če bi to radi, moramo priti
takrat … Tako sva z Jano tisto noč dežurali zraven Aninhe, dali smo ji
paracetamol, ponoči še 1x, tudi antibiotike seveda takoj … No, zjutraj je že
bila kot rož'ca, se je igrala, smejala … do sedaj se kakšen tak ''napad'' še ni
ponovil, diferencialka je seveda tudi malarija, kaj jaz vem. Ali pa jo tako
prebolevajo domačini? Ne vem. Trenutno je še živa, kraste se zdaj ob pravem
antibiotiku pospešeno sušijo, upam samo, a ji bodo še kdaj zrastli lasje. No,
za dezinfekcijo lasišča pa nama je ir. Rozeta prinesla Savlon, oranžno
razkužilo za površine, ki se razredčuje 1:10, da se nerazredčeno zliva po laseh
in vseh drugih ranah …
Še je pacientk. Skupina 5 deklet, pridejo prvi dan zvečer,
vse imajo sarno. Kaj je sarna? Nekaj, kar očitno ful srbi, vsaj one so se vse
praskale (en slovar pravi srbečica, drugi garje). Pogledava prvo – na gosto
temno rjavih plakov, največ pod pazduho in v dimljah, kjer se je začelo. Šolski
primer tineae corporis pri črncu. Vse
ostale so bile s podobno težavo, le v malo blažji obliki. Prva se (je) zelo
nerada umiva, vse pa so stalno na kupu in se družijo, igrajo … Še ena s tako
imenovano ''mycosse'' (spet neke glivice) v trikotniku na zgornjem delu hrbta.
Zdravimo že ene 3 dni, ko se Jana ne vem zakaj spravi tisto pred mazanjem obrisat
z baby robčkom. Slavna, čudna, plazilčevi koži podobna mikoza, se je izkazala
za že ne vem koliko časa zažrto sujidade
(umazanijo), za katero si porabil 4 baby robčke, da si počistil 10 kvadratnih
centimetrov – imagine that!

Potem so tu rane – namerne in nenamerne, stare in sveže,
gnojne in krvaveče … Vse vpije, ko je treba rano sčistit z antiseptikom, potem
pa je tako veselje ob beli gazi na črni koži … Še zadnja skupina so
hipohondri(ce). Zdaj že poznajo ta izraz in se samo še smejemo. Ampak so punce,
ki so vsak dan na vratih z novo bolečino – glava, trebuh, roka, gleženj, rama,
noga, vrat … Ene zahtevajo belo obvezo, za nekatere je dovolj že 3 min
pozornosti, pozdrav, objem in so že 'zdrave'. Nekatere to bolečino tudi
izvrstno zaigrajo – nikoli ne bom pozabila Sandrinhinih krokodiljih solz zaradi
'zlomljene' stegnenice, 2 min po vlečenju iz ambulante pa je že divjala po
stopnicah in dvorišču.

Če si medicinec, se seveda vedno priključiš odpravi v
bolnišnico na drugem koncu Namaache. Afriška bolnica je nekaj posebnega, s
posebnim specifičnim vonjem. Ta pravi zdravnik je po moje eden v vsej
bolnišnici, vsi ostali so po stopnji izobrazbe nekakšne medicinske sestre
oziroma zdravstveni tehniki. Pregledi so z razdalje 2 m in trajajo maksimalno 2
min. Vedno je prvo vprašanje, če si HIV pozitiven ali negativen. Potem se
anamneza že skoraj konča, od statusa pride v poštev samo inspekcija. Potem se
že piše recept. Sem jih videla kar nekaj, predpisana zdravila so bila v 99.9%
antibiotiki, diklofenak in paracetamol, bolezni pa so bile od preščipnjenega
prsta, otekanja gležnjev z modricami pri 15 letnem dekletu …

Vsekakor je ta medicinski del Mozambika zelo dobrodošla
priprava na našo prihodnjo medicinsko odpravo … da veš , da črna koža ni bela in da vse, kar
je na koži, izgleda
mais ou menos
enako, da so ti ljudje čudežno odporni na marsikaj in niso pomehkuženi
Evropejci, da mora biti že res hudo, da je za k zdravniku … in da bi bilo dobro
pred nakupom zdravil tukaj malo testirat učinkovitost le-teh – tu so namreč same
indijske farmacevske firme s poceni zdravili,
pitaj Boga, koliko je to dejansko efektivno …
Kristina Hočevar
Komentarji
Objavite komentar