Danes je ponedeljek, 15. julij, in za nami je že polovica
naše avanture v Mozambiku. Toliko se je že zgodilo, da sploh ne morem in tudi nimam namena
opisovati, itak nikogar ne zanima, kakšni ljudje so tukaj, kaj nosijo v srcu,
kaj v glavi in kaj na sebi. Sem prepričana, da tudi nikogar ne zanima, kaj se
dogaja z nami – prostovoljci, ki, kot je lepo zapisal Marko v enem izmed
prejšnjih prispevkov, sklepamo nova poznanstva, prijateljstva in vezi, ki so
preveč kompleksne, da bi jim dala ime. Vem, da je čisto odveč pripovedovati,
kaj delamo med tukajšnjimi otroci, kako so nas sprejeli, kako smo jih vzljubili.
Prav tako je odveč pripoved o najmanjših in najmlajših, skoraj sirotah, ki ne
poznajo starševske ali bratske ljubezni, le trdo roko in disciplino, ki je
včasih hladnejša in bolj boleča kot klofuta.

A če vas ne zanima, bom pripovedovala sebi, za poznejši
čas, ko bom spet v mali Sloveniji gulila knjige in ignorirala slovenski strup
in ignoranco.
Tukaj so ljudje takšni, kot so bili ustvarjeni –
preprosti, neposredni in konkretni. Afrika resnično je zibelka življenja. Če Evropejcu
vzameš službo, denar, hišo in status, bo izumrl, medtem ko Afričan ne potrebuje
drugega kot ljubezen in pripadnost. Vsakič znova me navduši, kako znajo
povedati vse, kar jim leži na duši in prositi ali zahtevati tisto, česar si
želijo, pa tudi vzeti brez vprašanja ali dovoljenja. Pa vendar nihče nikomur ne
zameri in ne očita, ker imajo te stvari tukaj nekakšen nerazložljiv naraven
potek, ki ga ne more ovirati niti razum niti dostojanstvo. V sebi ti ljudje
nosijo pristnost, ki jo sedaj prvič vidim in okušam – neprecenljivo. In prvič
me ni strah ljudi.

Kar se prostovoljcev tiče, bom pisala s svojega vidika,
ker vem, da imajo drugi drugačnega in nočem posploševati. Res hodimo ven kar
pogosto, res se družimo z domačini, ki so tako kot mi željni pestre,
raznovrstne in razigrane družbe, novih poznanstev in prijateljstev. Res spijemo
kozarec ali dva in res plešemo in če je to pot v pekel, potem grem raje iskreno
tja, kot s klečanjem hinavsko v nebesa. Z mano se dogaja … metamorfoza. Živela
sem v blodnji, da sem izoblikovana osebnost, ki ne potrebuje drugega kot malce
izobrazbe in sreče v življenju, pa bom lepo živela. Pomota. Sramota, da mora
človek tako daleč, da pride nazaj, ampak mi ni žal, da sem šla. Sramota, da ti
ljudje, ki jih ne poznaš, pokažejo kdo v resnici si, bližnji pa o tebi slikajo
impresionistične slike – lepe, ampak motne. Počnem stvari, ki si jih prej nisem
znala niti predstavljati, ker … Ker sem mislila, da jih nisem vredna. Prvič me
ni strah sebe.

Ljubezen. Zdi se, da je to resnični odgovor na vse. Tukaj
se z otroci igram družino. Jaz sem mama, oni so otroci, vsak hoče v naročje, da
svojo glavo nasloni na moje prsi in mi ovije roke okoli vratu, da ga pobožam
dvakrat po glavi, poljubim na lice, potem pa ga spustim iz naročja na prostrano
igrišče. Starejše punce se rade pogovarjajo. Predvsem o fantih, pa
zaljubljenosti, sanjah o prihodnosti … Rade se učijo. Vzamejo vse, kar jim
lahko ponudiš in to s takim veseljem, navdušenjem in hvaležnostjo, da se ti
milo stori pri srcu in jih naučiš še več, kolikor dejansko znaš sam. Ne vem, od
kje črpam. Razlagam jim matematiko, pa je nisem nikoli znala niti marala. Učim
jih glasbeno teorijo in igranje klavirja – dve stvari, ki sta se mi vedno zdeli
preveč skrivnostni in zahtevni, da bi jih kdaj obvladala. Žgečkam jih po
trebuščkih, ki so kot veliki baloni pripeti na njihova telesca in so mi jako
sumljivi za gliste. Lovim se z njimi tako dolgo, dokler od utrujenosti ne
popadamo po tleh, potem pa z dlanmi, prislonjenimi tesno na prsni koš
ugotavljamo, kako hitro nam bije srce. Po večerji jim s Kristino deliva tablete. Poleg tablet se
da dobiti tudi objem za lahko noč – večina vzame oboje.


No, zdaj pa še naš urnik za naslednja dva tedna: vsak dan
molimo rožni venec skupaj s puncami in vsaj eno sestro. Vsako nedeljo gremo k
sveti maši, ki traja najmanj dve uri z nazorno in nedvoumno razlago in prikazom
prvega in drugega berila ter evangelija. Za vsakogar je vsak dan na voljo sveta
maša, ki tudi traja najmanj eno uro. Molimo čisto vsak dan – pri vsakem obroku
in kot že rečeno, zvečer s puncami, potem pa še vmes po potrebah in namenih. Telesno
se obnavljamo predvsem ob večerih, ko si z »razkuževanjem želodca« izperemo
tudi strupe, ki so se v nas nabrali čez dan, ali čez teden, mesec, leto … Da ne
bo pomote: večeri potekajo tako, da se večina od nas umije – telo in zobe,
potem pa gre spat, da se zjutraj zbudi pripravljen na izzive novega dne.
Poslanica, ki jo poslušamo vsako jutro, sicer ni od papeža, je pa lepa in
prisrčna: »Bom dia crianças! Bom dia ti-tia!« In to je vse, kar potrebujem. Ostalo
moram vložiti sama. Svoj trud, svoje delo, svojo predanost, svoj čas, svojo
vero, svojo voljo in svojo ljubezen.
Jana Hernavs
Jana, motiš se, vse nas zanima...resnično smo vam hvaležni za vse, kar storite dobrega za človeka, saj rešujete svet...in po sebi spreminjate tudi nas...zatorej- pišite. In ko se vrnete, nikoli več ne bo, kot je bilo...
OdgovoriIzbriši