Objave

Prikaz objav, dodanih na julij 19, 2009

Sobotni dan

Zacelo se je ze vceraj na vecer. Pri soseih cez cesto so imeli zurko. Ke v Angoli ocitno ne poznajo zakona o javnem redu in miru, ne zakona o nocnem kaljenju miru, smo bili delezni disco glasbe tja do jutranjih ur. Naviti wooferji so stresali sipe nase hise, vsake toliko se je slisala se ostala glasba, ki niti ni bila slaba, a vseeno bi bilo boljse, ce bi bili celo noc pri sosedih, kakor se obracali v postelji ...
Dan je minil mirno, imel sem cas, da sem prebral 300-stransko knjigo Ognjeno srce, ki mi jo je posodila Sasa. Pravzaprav sem kot vedno kar padel v knjigo, kjer Eritrejka Senait opisuje svoje otrostvo, kako se je je hotela mati znebiti, kako je postala otrok vojak, kako jo je oce pretepal in kako je zazivela v Nemciji ter si sedaj tam celi rane strahov in bolecin otrostva. Zalostna, a resnicna zgodva Africanke, ki sem jo lahko prestavil kar v dezelo, kjer se nahajam, saj je (bilo) tudi v Angoli veliko otrok vojakov.
Vsake toliko sta v sobo vdrle Janja in Sasa, ki jima je bilo b…

Marija Pomocnica

Slika
24. v mesecu je po salezijanski tradiciji spomin Marije Pomocnice in v tukajsnjem centru je bil to danes skoraj slovesen praznik. Ze vceraj zvecer je s. Aparecida instruirala Andreja, kako bo dajal blagoslov Marije Pomocnice. Zjutraj smo slovesno obhajali sveto maso na cast Mariji Pomocnici, na koncu pa prejeli ta isti blagoslov in sicer vsak posebej, tako da smo bili vsi mokri, saj imajo sestre zelo pretocen aspergil ...
Praznik se je poznal tudi pri kosilu, saj je bila na meniju zelenjavna juha, tenstan krompir in zrezki, zeljna solata, na koncu pa cisto pravi strudl oz. jabolcni zavitek! Sasa in Janja sta se kljub pomanjkljivi recepturi lotili zahtevnega projekta in uspeh ni umanjkal. Pri kosilu so letele same pohvale z vseh strani in tudi najedli smo se.
Tudi na zacetku popoldanske izmene pouka je bilo nadvse slovesno, saj se je vseh 500 ucencev zbralo v dvorani, kjer je Andrej blagoslovil podobe Marije Pomocnice in vse ucence, nato pa so jih ucenci odnesli v razrede ter jih obesili…

Santa Teresa

Slika
Tukaj smo postali res "zleht"! Ne le, da obiramo vse po vrsti, celo tako dalec gre to, da je vceraj Sasa oblezala, danes pa Andrej ni imel izhoda. Seveda smo se vsega nalezli (no, skoraj) od s. Maribel, ki je ze drugi dan "skenslala" Italijana. Popoldne smo namrec odsli na novo podruznico Santa Teresa, ki se nahaja v blizini Rosaria. Ko jo je Ana pobarala, da ji je zupnik Santiago narocil, naj gremo iskat tudi Italijana, je prostodusno rekla, da ni sans. Ura je bila 13.30 in ce jih ni bilo pred naso hiso, ne bomo hodili nikogar iskat. In smo sli mimo salezijancev k Santi Teresi.
Tam smo naleteli na 12 otrok in kateheta Bruna. Malce smo pocakali, da je dvanajst otrok slo iskat se druge in nabralo se jih je kakih 70! Ob koncu delavnic pa jih je bila skoraj polna cerkev, krepko cez 100.
Santa Teresa je res lepo urejena, na novo pobarvana in z zavesami na oknih, kar za tukajsnje podruznice ni ravno obicajno. Tudi otroci so bili pridni in niso pokradli omembe vredno stevi…

Don Bosko o Bengueli

Slika
Vceraj zvecer se je dogajalo se marsikaj lepega, pa tudi kaj slabega. Neki ucenec se je s starejso sestro in bratom zaletel z motorjem in se tezko poskodoval. Zato je bilo v hisi kar izredno stanje: noseca sestra je skoraj dozivela zivcni zlom, saj so ti trije edini druzinski clani, nimajo ne oceta, ne matere. S. Maribel je sla v bolnico, da je bila pri njenem bratu, ostale sestre pa so mirile sestro, ki je krivila vse demone, kar jih poznajo v Afriki.
Koncno pa sem dobil v roke papir, na katerem jasno pise, da je don Bosko govoril tudi o Angoli in Bengueli. V svojih misijonskih sanjah pripoveduje o Kitajski in Pekingu, nadalje pa orisuje pot iz Latinske Amerike v Afriko preko Angole, Benguele in Konga do te velike dezele ...
Prinesla ga mi je s. Apariçida, za katero sem zvedel da je doktorica vzgojnih ved in je vse zivljenje delovala na univerzi nekje v Braziliji. Kdo bi si mislil!!! Po upokojitvi pa je lansko leto prisla v misijone, kjer kuha, pomiva in pospravlja poleg "prenas…

Dan za znoret ...

Slika
Ze zjutraj je slo vse narobe, ker naj bi imeli maso pri sestrah, torej za vogalom moje sobe, pa me je prisla s. Maribel zbudit, da gremo v cerkev, jaz pa naprej v sobo Sase in Janje, da je treba hitro k masi ... Vceraj zvecer se nismo prav razumeli, zato pa je potem takole ... seveda smo maso v zupniji zamudili in tako padre Andrej pac ni somaseval ...
Dopoldanske delavnice so potekale kar dobro, tudi v razredih ni bilo tezav. Imeli smo pomoc animatorjev Nita in Jambe. Cela odisejada pa se je dogajala v popoldanskih urah, ko mi je skoraj odneslo pisker ...
Ana, Bebusa in Guma so ze cakali, da smo se odpravili do Dom Bosca. Bili smo sami in vmes smo morali se k pristovoljcem, ki bivakirajo v hisi, kjer so nekoc ziveli salezijanci. Ko smo dospeli tja s kupom otrok, ni bilo nikjer nikogar. Po trkanju in razbijanju so se koncno odprla vrata in spet smo cakali, da se je italijanski par spokal na pot. Pa ne sam. Ker je tam tudi ena francoska familija s tremi malimi smrkavci, sta bila dva dolo…

Kot bi okopavali krompir ...

Slika
... je bil komentar Sase, ko smo se vrnili domov iz Saõ Joseja, prasni do kolen. Sploh je bil danasnji dan tisti pravi: zjutraj delavnice za nesolajoce otroke z kar precej animatorji: Nitom, jambo, Vascom, Ano, Gumo (ja, tako se imenuje, kaj cem jaz tle...). Nato smo imeli delavnice v dveh prvih razredih in enem drugem. Kljub temu, da smo pripravili vse potrebno za dva razreda naenkrat, se je delavnica zavlekla in preden smo koncali v enem razredu, smo morali zaceti ze v drugih dveh. Na nesreco sta bili ucilnici najbolj narazen, kolikor sta lahko v centru, zato je bilo letanja gor in dol kar precej. A smo uspesno in na veliko zadovoljstvo ucencev in uciteljev izpeljali vse.
Popoldne smo se s s. Maribel podali v Belo Visto Baixo ali Saõ Jose. Seveda nismo bili sami: ze iz centra nas je spremljala gruca otrok, tako da so se nas mimoidoci kar bali, kaj za ena banda je to ... vecinoma smo bili Sinezi (Kitajci), a so jih otroci sami kar hitro popravili ... Pomagala sta nama tudi Ana in Gum…

Sagrado Coração de Jesus

Slika
Prah se je dvigal za zipom, ko smo z zamudo hiteli dalec na obrobje Benguele. Puscavski pogled, prah namesto zemlje in kamenja ter nesteto novih barak in his, ki rastejo iz zemlje namesto dreves ...
Peljati bi se morali z zupnikom Santiagom, a je imel do vrha nalozen dzip, zato nas je do podruznice zategnila s. Maribel. Sagrado Coração de Jesus praznuje prvo leto svojega obstoja. In slovesnost pod plocevinasto in sotorsko streho je bila kar se da slovesna, masa trajala je okrogle 4 ure, nato pa se prava angolska veselica.
Med maso je osem parov obljubilo zvestobo, skupnost pa je sprejela tudi 150 novih kristjanov, malih in velikih. Kaj takega se ne da opisati! Pari so se predstavili in zupnik je vprasal skupnost, ali se lahko porocijo ... verjetno je bilo tako v prvih krscanskih skupnostih. Tudi "masovno" krscevanje je potekalo tako sprosceno, brez ceremonij, modnih pist in ne vem cesa se. Se Andrej je krepko pripomogel k slavju, saj je verjetno krstil vsaj toliko otrok kot pr…