Dan za znoret ...

Ze zjutraj je slo vse narobe, ker naj bi imeli maso pri sestrah, torej za vogalom moje sobe, pa me je prisla s. Maribel zbudit, da gremo v cerkev, jaz pa naprej v sobo Sase in Janje, da je treba hitro k masi ... Vceraj zvecer se nismo prav razumeli, zato pa je potem takole ... seveda smo maso v zupniji zamudili in tako padre Andrej pac ni somaseval ...
Dopoldanske delavnice so potekale kar dobro, tudi v razredih ni bilo tezav. Imeli smo pomoc animatorjev Nita in Jambe. Cela odisejada pa se je dogajala v popoldanskih urah, ko mi je skoraj odneslo pisker ...
Ana, Bebusa in Guma so ze cakali, da smo se odpravili do Dom Bosca. Bili smo sami in vmes smo morali se k pristovoljcem, ki bivakirajo v hisi, kjer so nekoc ziveli salezijanci. Ko smo dospeli tja s kupom otrok, ni bilo nikjer nikogar. Po trkanju in razbijanju so se koncno odprla vrata in spet smo cakali, da se je italijanski par spokal na pot. Pa ne sam. Ker je tam tudi ena francoska familija s tremi malimi smrkavci, sta bila dva dolocena, da gresta z nami. Eden je sel z veseljem, drugi pa se je kujal kot tipicni evropski mulci.
Seveda smo ze krepko zamujali na delavnice, a to se ni bilo dovolj. Eni smo rinili naprej, drugi pa so zadaj hodili kot turisti. Verjetno je bila krivda na moji strani, ker sem hitel! Tudi na delavnicah samih ni bilo nobenega haska s strani italijanskega para, ki sta pac pazila na francoska smrkavca, sicer bi ju tukajsnji otroci krepko "oslatali" ... Recimo, da malo prevec kritiziram.
Da pa le ni bilo vse tako slabo, naj povem, da sva s Stefanom, ki je doma od nikjer drugje kot iz Pinerola, iz zupnije Santo Spirito pod noviciatom na Monte Olivetu, lahko vmes vseeno nasla skupno tocko v spominjanju na leta mojega noviciata in "opravljanja" tamkajsnjih sobratov. Kako je svet majhen!
Nazaj grede je Guma kar padel v ucenje slovenskega jezika: Pocak!, Gremo, Kako si spal, so bili stavki, ki jih je vztrajno ponavljal in utrujal z njimi. A prah med zobni in skripanje v sandalih je poleglo vse razburjanje. Bogu hvala za tak dan, ki je bil konec koncev prav cudovit. Niti enkrat mi ni zvonil mobitel!