Don Bosko o Bengueli

Vceraj zvecer se je dogajalo se marsikaj lepega, pa tudi kaj slabega. Neki ucenec se je s starejso sestro in bratom zaletel z motorjem in se tezko poskodoval. Zato je bilo v hisi kar izredno stanje: noseca sestra je skoraj dozivela zivcni zlom, saj so ti trije edini druzinski clani, nimajo ne oceta, ne matere. S. Maribel je sla v bolnico, da je bila pri njenem bratu, ostale sestre pa so mirile sestro, ki je krivila vse demone, kar jih poznajo v Afriki.
Koncno pa sem dobil v roke papir, na katerem jasno pise, da je don Bosko govoril tudi o Angoli in Bengueli. V svojih misijonskih sanjah pripoveduje o Kitajski in Pekingu, nadalje pa orisuje pot iz Latinske Amerike v Afriko preko Angole, Benguele in Konga do te velike dezele ...
Prinesla ga mi je s. Apariçida, za katero sem zvedel da je doktorica vzgojnih ved in je vse zivljenje delovala na univerzi nekje v Braziliji. Kdo bi si mislil!!! Po upokojitvi pa je lansko leto prisla v misijone, kjer kuha, pomiva in pospravlja poleg "prenasanja" otroskega zivzava. In najtezje zanjo je bilo, da je morala kuhati. A je izbrkala na internetu prve recepte in se lotila tudi tega. Naslednji stavek pa naj preberejo le tisti, ki me poznajo, da vcasih kaj prevec povem: ce to ni idealen zgled za kaksnega slovenskega salezijanskega doktorja, da bo koristno dokoncal leta svojega zivljenja ...
Danasnji dan je bil "tezak" v smislu oblacnosti, ki je visela nad Benguelo. Meni se zdi, da bo vsak cas padal dez, pa ga ni od nikoder ... Popoldne smo se s s. Maribel odpravili v Quatro de Abril. S. Maribel je res zanimiva "nuna": zavila je po glavni cesti, ne da bi kaj dosti pogresala Italijana, po katera bi morali iti!
V Quatro de Abril se je zbralo kakih 70 otrok, s katerimi smo naredili papirnate zabice. Kot lani so bili tudi letos pridni in delavni, da clovek kar ne more verjeti. Med temi je bil tudi napol slepi fant, ki je hodil ze lani na delavnice in ga kar nisem mogel pozabiti, kako se je trudil z risanjem. Letos je zgledal precej boljse, nic vec ni zavijal z ocmi in prav veselo je barval tisto zabo. Tako lahko tudi tukaj dozivljam oba pola revscine, bede in veselja ter zaupanja ... ko bom jaz doktoriral (!), se bom preselil v Quatro de Abril in zivel med vnuki teh otrok ter z njimi pometal prasne puscavske ulice ...