Moje življenje

Prav lepo je bilo videti četico navdušenih prostovoljcev, ki se pod vodstvom s. Metke pripravljajo na letošnjo poletno izkušnjo. Povabili so me na svoje srečanje v Novo mesto. Čeprav sem v Šmihelu že bil, mi je pot prekrižalo banalno zaprtje ceste in s tem zmešalo orientacijo. Ko sem se nekaj časa "zaganjal" med naseljenim področjem na drugi strani železnice in zaman iskal prehod, da bi prišel do cilja, ki sem ga imel pred nosom, sem se le spomnil Karmen. Zmotil sem jo pri nabavi pralnega stroja, a mi je vseeno podarila nekaj dragocenih minut ter me z mobitelom ob ušesu varno spravila po ovinkastih cestah in ulicah, mimo marice in čez zeležniško progo do cilja. Ker nisem ne vem kakšen govornik, smo se z novinci lotili bansov. Kot da bi znal peti! A so že po prvi kitici pritegnili in me tako rešili ... Saj malo jim bom kar nevoščljiv, ker bodo tako dobro pripravljeni! Seveda je popoldne sledilo še lepše srečanje s s. Zvonko. Ja, še se bom moral premagovati in prepričevati, ...

Iz don Boskovega cvetnika Nekega dne leta 1884 je don Bosko odpotoval v Mentone, kjer mu je dobra poljska družina obljubila dar. Ko so v pismu dobili potrditev, da res pride, so obvestili vse svoje sonarodnjake v bližnji okolici in tako jih je prišlo dvajset iz Nizze, nekaj iz Monaca in Cannesa. Vseh skupaj se jih je zbralo kakih štirideset. Ker so vedeli, kako je z njegovim zdravjem, so se diskretno domenili, da ga ne bodo utrujali čez mero; vsak se je pripravil, kaj bi mu želel povedati in mu zastavil vprašanje tako, da bi nanj odgovoril le z da ali ne. Tako so lahko z njim govorili vsi, ne da bi pritiskali na njegovo utrujenost. Ko so se sprejemi končali, so don Boska prosili, če bi lahko obiskal nekega hudo bolnega starega duhovnika. Za zdravnike je bil primer že zaključen. Don Bosko je takoj odšel k njemu, a ga je našel na robu zavesti. Na vprašanje, kako se počuti, ni dal nobenega znaka, da ga je slišal. Tedaj mu je don Bosko močno zakričal na uho: »Me ne razumete? Poznate do...

Iz don Boskovega cvetnika  Don Jožef Vespignani je zaupal blaženemu Mihaelu Rui: »Ko sem bil kot študent teologije v Romagni, si je nekega dne med predavanjem profesorja kaknonskega prava o oddaljitvi apostolata svetega Filipa Nerija v Rimu, nekdo izmed nas, ki je slišal o don Bosku, drznil prekiniti profesorja z besedami: 'Pravijo, da je v Torinu duhovnik po imenu don Bosko, ki v tistem mestu posnema apostolsko delo tega svetnika in ga že kličejo novi sveti Filip.' Znani pravnik je jezno pogledal študenta in mu odgovoril: 'Kaj pa mislite, da naj bi počel ubogi duhovnik, obdan z gručo paglavcev, ki jih pobira po cestah in vzgaja z vohunskimi metodami?' Močno užaloščeni in pretreseni smo se spogledali in ob koncu predavanj stekli v sobo duhovnega voditelja don Taronija pripovedovat o dogodku. Voditelj se je prijel za glavo in dejal: 'Vidite, kako svet sodi svetnike! … In pomislite, da so o svetem Filipu Neriju govorili enako!' Kasneje smo izvedeli ozadje dogo...

Takole smo peli nekoč v Bengueli ...

Iz don Boskovega cvetnika Spominjam se, pripoveduje don Joakim Berto, da se je don Bosko v treh letih moje gimnazije, to je od 1862 do 1865, po kosilu in po večerji vedno sprehajal s svojimi mladimi študenti. Vsake toliko se je zapičil v obraz kakšnega mladeniča, ki se je zdel raztresen in mu primazal krepko klofuto. Ob tem nepričakovanem dejanju je mladenič osupnil, don Bosko pa ga je smeje prijel za glavo in mu šepnil v uho: »Bodi miren: nisem klofnil tebe, temveč hudiča.« Včasih se kakšen mladenič v skupini ni menil za to, kar so ostali govorili ali delali in se je zdelo, da je nekje na luni: nenadoma ga je don Bosko krcnil naravnost v obraz. Osupli mladenič je začudeno pogledal don Boska: »Kaj pa počnete?« »Sveti Filip Neri je tako krcal svoje fante, govoreč: 'Ne tepem tebe, temveč hudiča, ki te skuša.'« Prepričani smo bili, da ga je don Bosko 'pogruntal', da se mu po glavi plete kakšna skušnjava. (prim. Memorie Biografiche, VII, 554)