Moje življenje

Iz don Boskovega cvetnika Italijansko mesto Lucca, 1879. Don Bosko se je v spremstvu salezijanskega ranatelja in obkrožen s skupino spoštovanih gospodov namenil v katedralo, da bi počastil "Sveto obličje". Tako se namreč ljudsko imenuje čudežni križ, ki ga hranijo v Luccu že od 7. stoletja. Pravijo, da ga je naredil sveti Nikodem. Redko ga izpostavijo v javno češčenje, zasebno pa ga pokažejo le najpomembnejšim osebnostim, pa še to pri zaprtih vratih. Don Bosku ni prišlo niti na misel, da bi prosil za tak privilegij. Ko so prihajali po ulici, je zrak presekal močan vzklik: "Blagoslov!" Bila sta oče in mati s svojim dvajsetletnim sinom, ki je bolehal za sušičnim hrbtnim mozgom. Mladenič se je zelo težko gibal, noge je vlačil za sabo in ni mogel sam stati na njih. Don Bosko se je približal. Vsi so pokleknili. Ljudje so se nagnetli vse naokrog. Komaj je blagoslovil bolnega mladeniča, so ga starši s težavo dvignili. "Naredi kakšen korak, da te vidimo." Mlad...

Iz don Boskovega cvetnika Okoli leta 1870 je don Bosko zvedel, da se neka grofica že dlje časa ni razumela s škofom tiste škofije in da ju nihče ni mogel zbližati. Grofica je nevarno zbolela, a nihče je ni upal spodbuditi, da bi pomislila na prejem zakramentov. V tej negotovosti je don Bosko, ki je to dušo hotel rešiti pogube, odšel iz Torina na obisk. Ko je prispel v njeno palačo, ga je starješa hči z veseljem sprejela. "Oh, naj vendar vstopi," je velela mati. "Zvedel sem za vašo bolezen, zato sem upal, da vas z obiskom razveselim in sem pustil vse ter prišel. Vedno ste bili dobrovoljni našemu delu in čas je, da se vam zahvalim za to." "Don Bosko, prišli ste odrešit mojo dušo mnogih tegob. Ali bi lahko vi govorili s škofom?" "Gospa grofica, po njegovem obisku se pripravite na Gospodov obisk." Don Bosko je odšel k škofu in ga nagovoril. Škof je odvrnil: "Vrnite se k grofici, za vami pridem s Sveto popotnico." Ko je zagledala vst...

Iz don Boskovega cvetnika Don Bosko je nekega dne 1870 s spremljevalcem potoval iz mesta Varazze v Sampierdareno. Na vlaku se je nahajal tudi mons. Janez Krstnik Bianchi, pravzaprav je sedel don Bosku nasproti. Don Bosko je med rokami držal grčasto palico. Monsinjorju je smeje se dejal: "To je Adamova palica!" "Kaj takega!" mu odvrne začudeni monsinjor, "potem morate z njo previdno, če je tako stara." "Ta palica," se je zresnil don Bosko, "je od mojega spremljevalca tukaj, ki mu je ime Adam." Oba sta se zasmejala, nato pa sta se predstavila drug drugemu. Adam Janez Krstnik, rojen v Fariglianu (Cuneo), je prišel v Oratorij kot pomočnik, sedaj pa se je nahajal v zavodu v Alassiu. (Prim. Memorie Biografiche, X, 1258)