Moje življenje

Za tiste čase sem bila odlična harmonika. Moj lastnik je bil ulični godec, ki pa me je zapustil zaradi nove. Znašla sem se v kotu neke trgovinice, skupaj z drugimi starimi inštrumenti. Nekega novembrskega jutra pa si me je nekdo ogledal in cena je bila kmalu dogovorjena: samo 12 lir! Moj novi lastnik je postal mlad duhovnik, ki so ga klicali don Bosko. Popravil me je in že naslednji dan sem se znašla med njegovimi rokami ter izvajala vesele melodije za njegove fante, ki so se mi z velikim navdušenjem pridružili s petjem. A sreča, ki sem jo sanjala in je postajala resnična, je bila kratkotrajna. Začela sem razpadati, zato sem se bala najhujšega. Nekega dne je don Bosko od bogvekje privlekel prenosne orgle. Seveda so bile boljše od mene, saj so si lahko zapomnile nekaj bogoslužnih pesmi: Tantum Ergo, Ave Maria ... Pogreznila sem se v temno tišino, v zapuščeno življenje, na katero smo obsojene stare harmonike. A to niti ni bilo najhujše. Bolj so me boleli ošabni pogledi pre