Moje življenje

Tretje jutro smo se podali na pot na naše prvo misijonsko postojanko na jug v gorovje Guarande. Vsi zaspani smo se ob šestih zjutraj odpravili in v tišini prevozili lep kos nove tri do štiri pasovne avtoceste. Ekvador je vedno bolj zanimiv. Visoke planjave z redkimi gozdovi evkaliptusa in borovcev bogatijo visoki zasneženi ognjeniki. Nas je pot vodila mimo 5.000 m visokega Chimboraza. Prebijali smo se skozi neverjetno gosto meglo, nato pa je močan veter razpihal vse in razodel se nam je vrh. Pusto in prazno pokrajino so bogatile lame, ki smo jih prvič videli v živo … S 4.000 m visokega prelaza smo se spustili do Guarande in se nato po ovinkasti, a novi cesti povzpeli do Salinas, kjer bomo preživeli prva dva tedna našega prostovoljstva. Salinas so majhno naselje pod pečino, pod naseljem pa izvira slana voda, ki na pečinah pušča plasti soli. Od tod kraju tudi ime. Italijanski salezijanski misijonar Antonio Polo je tu ustanovil misijon in skupaj s prostovoljci kraj spr...

Quito leži na nadmorski višini 2.800 metrov, zato smo bili naslednje jutro deležni kar nekaj vprašanj, kako se počutimo, kako je z našim pritiskom in srcem. A po tipično ekvadorskem zajtrku, kjer smo poskusili nekaj sladko koruzno zdrobastega, čudnega sadeža, kjer poješ zdrizasto sredico in sadne sokove neznanih sadežev smo se počutili kot prerojeni. Dan smo posvetili aklimatizaciji oz. grdo rečeno več ali manj turističnemu pohajkovanju po Quitu in njegovi okolici. Andrea si je vzela za nas cel dan in nas najprej odpeljala na ekvator, tisti pravi, zmerjen z vsemi občutljivimi inštrumenti znanosti in vojske. Nahaja se uro vožnje severno od Quita. Pravzaprav nič kaj posebnega: velik spomenik, turistična vas z nekaterimi muzeji in restavracijami. Najslabše je bilo to, da je v tem predelu gromozansko nahajališče neke rude ali kamnolom, saj se je ves čas slišalo grozno ropotanje strojev, veter pa je prah v izdatnih količinah nosil prah naravnost v naše oči, škripanje po zobeh pa j...

Po vseh pripravah je prišel čas, da smo se Eva, Maja, Pavel in moja malenkost le podali na pot. Bila je malo daljša od pričakovanja, a smo jo uspešno prestali. Zapletlo se je že na letališču v Benetkah, saj sploh niso vedeli, kje je Črna Gora, od koder prihaja Pavel. Še bolj pa se je zapletlo, ko smo oddajali prtljago in izvedeli, da jo morajo študentje plačati. Očitno je španska Iberia res na psu, da si izmisli kaj takega … a kaj smo hoteli drugega, kot poleteti proti Madridu in nato naprej. V Madridu smo opravili večerni sprehod in si privoščili še zadnjo večerjo, nato pa jo mahnili nazaj na letališče in si poiskali zadnjo prosto klop ter zaspali na njej, pod njo, boljši polovici pa sta zlezli kar v spalki. Medcelinski polet s kolumbijsko Avianco je bil mnogo boljši in tudi hrane je bilo dovolj, česar pri Iberii nismo bili deležni. Po ogledu kar nekaj filmov in vmesnem spanju in hranjenju smo prispeli v Bogoto. Nismo se še dobro aklimatizirali, že smo se vkrcali še na ...