Višinska aklimatizacija

Quito leži na nadmorski višini 2.800 metrov, zato smo bili naslednje jutro deležni kar nekaj vprašanj, kako se počutimo, kako je z našim pritiskom in srcem. A po tipično ekvadorskem zajtrku, kjer smo poskusili nekaj sladko koruzno zdrobastega, čudnega sadeža, kjer poješ zdrizasto sredico in sadne sokove neznanih sadežev smo se počutili kot prerojeni.

Dan smo posvetili aklimatizaciji oz. grdo rečeno več ali manj turističnemu pohajkovanju po Quitu in njegovi okolici. Andrea si je vzela za nas cel dan in nas najprej odpeljala na ekvator, tisti pravi, zmerjen z vsemi občutljivimi inštrumenti znanosti in vojske. Nahaja se uro vožnje severno od Quita. Pravzaprav nič kaj posebnega: velik spomenik, turistična vas z nekaterimi muzeji in restavracijami. Najslabše je bilo to, da je v tem predelu gromozansko nahajališče neke rude ali kamnolom, saj se je ves čas slišalo grozno ropotanje strojev, veter pa je prah v izdatnih količinah nosil prah naravnost v naše oči, škripanje po zobeh pa je dodatno potrjevalo drobne delce v zraku …

A to ni bil edini ekvator. Nekaj deset metrov stran od »uradnega« smo si ogledali vas ekvatorskih indijanskih plemen s svojim ekvatorjem. Glede na vse poizkuse točno na ekvatorski črti (jajce stoji pokonci, vodni curek pada ravno in se ne obrača, hoja po ekvatorju miže in z iztegnjenimi rokami je nemogoča) smo bili kar precej skeptični, kaj neki se gredo indijanski vodiči, a nas je Andrea prepričala, da je vse to res in da ni nobene ukane zraven …

Privoščili smo si pravo ekvatorsko kosilo. Šli smo v sadno restavracijo, naročili veliko porcijo sadja, zraven pa še neke vrste koruzni zavitek, napolnjenim z mletim mesom, zelenjavo in rižem. Čeprav Ekvadorci vse to jedo skupaj, meni ni šlo in sem najprej pospravil zavitek s čilijevo omako, nato pa slastno porcijo sadja, prelitega s sadnim sirupom in peno, ki pa nista bili prav nič osladni kot pri nas.

Popoldne smo se vozili po Quitu. Quito ni tako malo mesto, kot se zdi. Ima skoraj 3 milijone prebivalcev in se razteza od severa proti jugu, kamor seže pogled. To smo najbolje videli z mestnega hriba s kipom Brezmadežne. Kip Brezmadežne je malo poseben: Marija ima krila in drži z verigo priklenjeno kačo pod svojimi nogami … zmes Brezmadežne in svetega Mihaela. Sliši se lepo, kot bi šli na ljubljanski grad, le da smo prekoračili višino nič manj kot 3.000 m! Prvič tako visoko. Bolj kot samo dejstvo nas je prevzelo psihološko, da smo tako visoko. Merili smo si srčni utrip ter poslušali svoje dihanje …

Sprehodili smo se še do bazilike, narodnega svetišča Ekvadorcev, posvečene Srcu Jezusovemu. Nič posebnega, pravi neogotski stil in vstopnina! Nato pa smo odšli nazaj v inšpektorialni center salezijancev k maši, pri kateri je novi inšpektor Jorge Molina prevzel službo prvega salezijanca v Ekvadorju. Take slovesnosti si pri nas ne morem niti zamišljati. V Ekvadorju je salezijanska družina močna in razvejena, zato je bila cerkev nabito polna. Najbolj pa me je navdušilo to, da sta prisostvovala tudi dva salezijanska škofa. A nikar ne mislite, da ju je kdo povzdigoval ali jima nekam lezel, kot se to dodaja pri nas. Enostavno sta somaševala šele v tretji vrsti in samo na koncu so ju omenili ter pozdravili.
Tako nekako smo se aklimatizirali na prav vseh ravneh …