Pot do misijonskega prostovoljstva Ekvador 2014

Po vseh pripravah je prišel čas, da smo se Eva, Maja, Pavel in moja malenkost le podali na pot. Bila je malo daljša od pričakovanja, a smo jo uspešno prestali.

Zapletlo se je že na letališču v Benetkah, saj sploh niso vedeli, kje je Črna Gora, od koder prihaja Pavel. Še bolj pa se je zapletlo, ko smo oddajali prtljago in izvedeli, da jo morajo študentje plačati. Očitno je španska Iberia res na psu, da si izmisli kaj takega … a kaj smo hoteli drugega, kot poleteti proti Madridu in nato naprej. V Madridu smo opravili večerni sprehod in si privoščili še zadnjo večerjo, nato pa jo mahnili nazaj na letališče in si poiskali zadnjo prosto klop ter zaspali na njej, pod njo, boljši polovici pa sta zlezli kar v spalki.

Medcelinski polet s kolumbijsko Avianco je bil mnogo boljši in tudi hrane je bilo dovolj, česar pri Iberii nismo bili deležni. Po ogledu kar nekaj filmov in vmesnem spanju in hranjenju smo prispeli v Bogoto. Nismo se še dobro aklimatizirali, že smo se vkrcali še na zadnji let do ekvadorskega Quita. Po migracijskih formalnostih, kjer se je spet »zataknilo« pri Pavlovem potnem listu (zahtevali so ga še enkrat, da je še nekaj uslužbencev spoznalo, kaj sploh je in kje leži Montenegro) , nas je pričakala Andrea in nas odpeljala najprej do inšpektorialne hiše salezijancev. Spoznali smo odhajajočega inšpektorja Marcela Farfana ter salezijanca Enriqueja, odgovornega za misijonsko animacijo in prostovoljce. Ta nas je nato v divji vožnji popolnoma zabitih cest odpeljal na drugi konec Quita, v skupnost prednoviciata. . Tu smo bili deležni obilne večerje z mladimi kandidati za salezijansko življenje in zapeli vse najboljše v slovenščini enemu izmed njih, saj je praznoval rojstni dan. Po vsem tem in po 15 urah letenja in smo časovno popolnoma zmešani popadali v postelje.