Moje življenje

Napetost pred zaključkom tečaja se kar stopnjuje. Kot je v današnjem času v navadi, začnimo s črno kroniko: neki sobrat se je sprehajal po avtobusu in ker smo v Rimu, je običajno, da je vožnja rimska. Ker je šofer nenadoma močno zavrl, je ubogega sobrata premagala gravitacijska sila in znašel se je na tleh po dolgem in počez. Rezultat: zlomljeni rebri. Njegov sobrat je bil tako zaskrbljen, da je hitel skozi stekleni vhod Univerze, ne da bi sploh pogledal, ali so steklena vrata odprta. Zaletel se je v steklo kot ploh. Rezultat: oba sta ostala cela, steklena vrata so zdržala silo pritiska, sobrat ni utrpel (hujših) telesnih poškodb … Preidimo na črni humor: neki pobožen starejši sobrat, ki ni član našega tečaja, si je zaželel, da bi se Sicilija potopila za 50 metrov za kakšen dan. Vsi začudeni smo hiteli spraševati zakaj. On pa je mirno nadaljeval: »Saj bi se naslednji dan spet dvignila. A bi šli vsi siciljanski izseljenci na pogreb svojih domačih. In čez kakšen dan bi se lahko spet spus...

Sprašujem se, kaj se zgodi z vsemi tistimi spletenimi prijateljstvi, ustvarjenimi v preteklosti. Med redovniki, to smo slišali tudi tukaj, ni prav veliko prijateljskih vezi … veliko več jih spletemo zunaj naših vrst, hote ali nehote, ker nam tako ustreza ali ker smo vpeti v pastoralne dejavnosti ... so ta prijateljstva začasna? Se potem nadomestijo z novimi? Evangelij nas uči, naj ne navezujemo srca na ničesar, razen na Gospoda. A če ne spletemo pristnih vezi s tistimi, h katerim smo poslani, kako smo potem lahko pričevalci? Smo kvečjemu neke vrste uradniki. In če pletemo vezi, jih pletemo v Gospodu ali zato, ker nam tako ustreza, ugaja? Res vse ugasne, ko odidemo? Take in drugačne misli so se mi podile po moji prazni glavi, ko sem se vračal iz Slovenika, slovenskega papeškega zavoda v Rimu, kamor so me povabili k aktivni udeležbi praznovanja 50. obletnice njegovega delovanja. Z njim nimam sicer prav ničesar skupnega, razen, da sem enkrat (slučajno) že bil tam, tokrat pa sem padel v me...