Kardinalov ministrant

Sprašujem se, kaj se zgodi z vsemi tistimi spletenimi prijateljstvi, ustvarjenimi v preteklosti. Med redovniki, to smo slišali tudi tukaj, ni prav veliko prijateljskih vezi … veliko več jih spletemo zunaj naših vrst, hote ali nehote, ker nam tako ustreza ali ker smo vpeti v pastoralne dejavnosti ... so ta prijateljstva začasna? Se potem nadomestijo z novimi? Evangelij nas uči, naj ne navezujemo srca na ničesar, razen na Gospoda. A če ne spletemo pristnih vezi s tistimi, h katerim smo poslani, kako smo potem lahko pričevalci? Smo kvečjemu neke vrste uradniki. In če pletemo vezi, jih pletemo v Gospodu ali zato, ker nam tako ustreza, ugaja? Res vse ugasne, ko odidemo?

Take in drugačne misli so se mi podile po moji prazni glavi, ko sem se vračal iz Slovenika, slovenskega papeškega zavoda v Rimu, kamor so me povabili k aktivni udeležbi praznovanja 50. obletnice njegovega delovanja. Z njim nimam sicer prav ničesar skupnega, razen, da sem enkrat (slučajno) že bil tam, tokrat pa sem padel v meni bolj kot ne tuj svet, pa čeprav sem bil v »srcu« Cerkve …

Sprejel sem izziv in ministriral v družbi kardinala (ob katerem sem se nehote spomnil neke gospe, ki ob omembi njegovega imena napne vse obrazne mišice in jih usmeri v točko med nosom in ustnicami ter glasno izdavi: »Bljak!«), kar nekaj (nad)škofov in desetine duhovnikov, večinoma intelektualnih stebrov slovenske Cerkve … Križ v procesiji in zakajevanje prostora sta bili moji glavni nalogi.

Slovesna maša med še bolj slovesnimi in znanimi gosti se je prelevila v drugi del blagoslova novega mozaika Marijinega oznanjenja, ki krasi vhod Slovenika in  se razpotegnila v slovesno kosilo. Kaj vse bi nekateri dali za tako družbo med tolikimi posvečenimi glavami! Sam sem se rajši izogibal bližnjim srečanjem, pri tem tudi nisem imel težav: poznal sem večino bivših teoloških profesorjev, zamejskih predstavnikov, veleposlanikov in drugih pomembnežev, oni pa mene na srečo niso (s)poznali … a ravno, ko sem hotel sesti za mizo in v miru pospraviti (zasluženo) lazanjo, se je ob meni pojavil kardinal in se pozanimal, kdo sem. Moj sobrat se je namuznil, da me je dobro »preskeniral«, a mi je na vprašanje, kaj to pomeni, takoj odgovoril, da nič posebnega, ker sem salezijanec.

In ker me prav veliko ne veže na ta kraj, sem ga lahko mirne vesti zapustil in se po prijetnem soncu sprehodil do stare Apijeve ceste in nato proti domu … mogoče pa prijateljske vezi nekako umrejo in jih potem le še ohranjamo v lepem spominu, ali pa niti to ne? Nehote se ob novih priložnostih in okoliščinah spletejo nove. Vsekakor so drugačne … 

P.S. In dodal je mlad duhovnik, študent, stanujoč v Sloveniku: "Pri zadnji maši s tako visokimi gosti smo zaključili: 'Pojdite v miru.' Škofje in profesorji naj že gredo, da bomo mi v miru!"