Moje življenje

Pa srečno!

Nekje v črnogorskih planinah ob albanski meji se je obetalo slavje in seveda sem moral zraven. Kraj Koja ali Koci (najbrž en in isti kraj v dveh jezikih?) leži med samimi planinami in skalami. Pa še težko bi mu rekli kraj, saj je to le redko poseljeno pogorje, kot pri nas recimo Uskovnica ... Pri cerkvi in pokopališču se je zbrala zavidljivo številčna množica, podobno kot ob žegnanjih na kakšni slovenski podružnici. Manjkal ni niti nadškof Zef ter seveda znana albanska gostoljubnost. Malo pred mašo smo začeli s šilcem kratkega, ki pa je bilo kar zajetno - skoraj 1 dcl ... Seveda bo kdo dejal, da opisujem same pijanske, a treba se je prilagodit kraju primerno :) No, vsaj zeblo me ni med sv. mašo v albanščini v nabito polni cerkvi ... Če pa bi spil še kakšen požirek, pa bi tudi že kaj razumel ... Po kasnejšem Noshevem tolmačenju so se zbrali v spomin na 30-letnico smrti domačega duhovnika Marka Bakocaja. V pridigi in ob zaključku sv. maše v dveh dolgih govorih so se ga vsi spo...

Ko se zjutraj zbudim in pretegnem ter odgrnem zavese na oknu, se pogled zazre naravnost na najčudovitejšo goro Črne Gore ...

Veselja in razočaranja ob koncu sveta ni manjkalo niti v Črni Gori. A kot raznorazni medijski postavljalci novih datumov je tudi Viki iznašel enega učinkovitega: konec sveta bo gotovo takrat, ko bo novo leto padlo na petek trinajstega. In vsi študirajo, kdaj neki se bo to zgodilo … Pri polnočnici, ki je bila v Nikšiću že na sveti večer ob 17.00, sem prvič, odkar zahajam v te konce, videl tako polno cerkev. Tako se tam pohvalijo, da se pri njih Jezus rodi pred tistim pri papežu v Vatikanu … Da je to res, pa je pridno fotoreportiral neki gospod (katerega fotke lahko vidite), ki ga je bila vso mašo polna cerkev in dejansko je poslikal vse in vsakogar … Ko sem se malce zanimal, kako je s tem tukaj, so mi dejali, da je pač taka njegova polnočnica že leta … Seveda smo to »prvo« polnočnico zaključili na tukajšnji način ob kozarčku kratkega … nato pa so tukajšnje sestre »gospode« povabile še na manjšo zakusko. Menda so se prej dogovorili, da one pripravijo narezek, Viktor pa bo pr...

Prvi utrinki praznovanja Jezusovega rojstva v Podgorici ... Angelčki so oznanili veliko veselje Pastirjem so predali luč miru Mašno slavje se je lahko začelo Kako lepo je, kadar bratje v miru prebivajo Angelski cerkveni pevski zbor Polna cerkev Najmajša bralka Vesele novice Resen zaradi službe ali fotografiranja? V vseh jezikih Kako se ne bi slikali ...

Blagoslova tistim, ki molite; tistim, ki praznujete; tistim, ki se veselite; tistim, ki uživate v kulinariki; tistim, ki ste radi v dobri družbi; tistim, ki ne marate praznikov; tistim, ki ste čakali konec sveta in tistim, ki se najdete po malem povsod v naštetem. Marko Suhi

Črna Gora, Podgorica, Katolička crkva, Don Bosko centar, salezijanci in mladi ... o vsem tem sem že kaj zapisal ob takih in drugačnih priložnostih mojega bivanja na našem (nekdanjem) jugu. Da se v tem salezijanskem centru vedno nekaj dogaja, je dokaz slikarska razstava "Branka, Cetinje - Beograd", ki se nahaja v spodnji avli Don Boskovega centra. Prijetno presenečen sem se malo dlje pomudil ob slikah, ki so bile na ogled povsod: na stenah, na stolih in mizah, pa še na tleh se je kakšna našla. Pravzaprav je bilo vse bolj podobno urejenemu slikarskemu ateljeju kot pa prepogosto velikim, dolgim in širokim galerijskim magazinom, koder na dolgo veje umetniški piš take ali drugačne vrste. Slika pri sliki, pa domala vsaka drugačne vrste in motiva, izdaja živahen nemir in iskanje mlade, 18-letne slikarke Branke Markovič. Če se še išče v svoji smeri, kar je tudi prav, pa vse slike izžarevajo toplino, veselje, igro in pozitivno energijo, kot je dandanašnji moderno reči. Kamor s...

Kot se spodobi za vsako ustanovo, smo se na božični večerji zbrali tudi v najbolj vzhodnoslovenski salezijanski ustanovi. Da Ivanu beseda teče, že vemo, tokrat pa se je izkazal tudi kot zlagalec rim in za vsakega spesnil napitnico ... Leto spet je naokrog, zima se prikradla v naš je log. V zraku je po vinčku zadišalo, iskrivih oči, veselja, sreče, zdravja … se v Božičkovi košari je nabralo. A ker dragi sodelavci pridni ste bili – v košari najdejo se tudi majhne pozornosti. Naš veliki šef je Jože, a tudi on ne more s svoje kože. Za vsako delo rad poprime, s svojimi paradižniki se včasih že pohvali na sred zime. Janeza bojimo se vsi, a v pozitivnem smislu – saj le dobro nam želi. Ideje velikokrat rojevajo se kar ob kavi, če že se s čim močnejšim ob uspehih ne nazdravi. Gospod Mirko za čisto dvorišče poskrbi, a očisti tudi, če kaj na duši nam leži. Ker sam čudne zvarke kuha, naj oceni, kako se zvarek vajenke poduha. Gospod Turk trenutn...

Nisem še našel zapisa o kakšnem samostanskem pralnem stroju. Ker se za menihe sodobnega časa več ne spodobi, da bi živeli malomarno in z zmanjšanim zunanjim izgledom (čeprav se takih najde še preveč!), se je potrebno vsake toliko poglobiti tudi v tozemske zadeve ... in eden takih pripomočkov sodobnega katoliškega samostana s klavzuro, kamor ženska noga in roka naj ne bi imeli dostopa, je pralni stroj. Tudi pri nas ga imamo, nimamo pa samostanske gospodinje, perice in likalice, tako da se je treba znajti po svoje. Pralni stroj dela čudovito kljub rjastim potezam tam spodaj in okoli predalčka za doziranje praškov in podobnih tekočin, ki naredijo naša odela mehkejša in bolj dišeča ... Ker vse odlašam na zadnji trenutek, sem pred božičem opravil čistilno akcijo sobe in pisarne na veliko. Kaj hitro se je nabralo za pralni stroj takih in drugačnih cunj, ki sem jih nabasal v pralni stroj ter ga zagnal. V nadaljevanju posprav se je nabral še en kup večinoma volnenih puloverjev, jaken in še...

Zadnje čase se mi dogajajo prav zabavne stvari. Za marsikoga sicer šokantne in neverjetne, sam pa jih vzamem za doziranje smeha :) Ne le v starih arhivih, tudi na starih računalnikih se najde marsikaj ... fotke, teksti in videoposnetki. Eden takih je spodaj. Je sploh treba komentirati? P.S. Naj se tisti, ki se spoznajo, nasmejejo, če pa bi objava koga nehote prizadela, naj pripiše neznanemu snemalcu ...

Prejšnji teden mi je Maja sporočila, da so na komercialni televiziji predvajali film, ki je govoril tudi o Mozambiku in družbeno-politični situaciji proti koncu prejšnjega stoletja v Južni Afriki. Takoj sem šel brskat v strica gogleta in našel celotni film ter si ga pogledal (ob tem pa se učil afriške angleščine, afrikaansa, celo šangana). Neukrotljivi ogenj me je pritegnil tako kot že nekateri dobri, a nepoznani filmi, ki opisujejo izkoriščanja, trpljenje in boje afriške celine. Akcijska zgodba, posneta po resničnih dogodkih, me je pritegnila v svojih drobcih na meji med Mozambikom in Južnoafriško republiko. Ne glede na moje minimalno poznavanje in izkušnjo v tem delu sveta film odlično predstavi značaj prebivalcev tega področja, kot jih je v dolgih letih izobikovala tako kolonizacija kot kasnejše državljanske vojne in divje izkoričanje bogatega sveta: nezaupljivost, predvidljivost, izigravanje in boj za lastno preživetje. Pokrajina, ljudje in pogledi so pravi. Prav tako s...

V naslednjih dneh boste bombardirani z vabili na Rakovnik, kjer bodo letošnji prostovoljci predstavili, kako je bilo v Mozambiku. Podpiram in se pridružujem :) Pa še video za "lušt" ...

Že dolgo tega sem se v prijetni družbi nasmejal pesmi, ki je nastala ob praznovanju 100-letnice prihoda salezijancev na Slovensko. Kopijo sem si zaslužil z zaupanjem in ker je od takrat preteklo že 11 let, sem se odločil, da jo objavim in da ostane nekje zapisana. Brez slabih namenov, a v poduk nadutosti je pred vami, ker vem, da bo le redkokateri od bralcev spoznal resnične osebe v tej resnični zgodbi. A če že osebe poznam, tako kot poznam posrednika, pa ne poznam avtorja. Zato naj mi oprosti za objavo ali pa me pozove k umiku. Namen objave je na hudomušen način grajati cerkveno razslojevanje Božjega ljudstava, ki se je v teh 10 letih še bolj poglobila, na žalost. To pa vemo, kam pelje ... a ker je smeh pol zdravja, vam želim: Na zdravje!    V vseh časih so žive Gorenjke slovele, vesele kot Ančke bilo ni nobene, nad vsemi kolarji vihtela je nos, ga najde nazadnje, ki bil ji je kos. Kjer cerkev rdeča v nebo se vzdiguje, tam roj salezijancev že sto let domuje, med...