Objave

Prikaz objav, dodanih na januar 30, 2011

Sol in luč

Slika
Zgodnje februarski popoldan nekje med  reko in železnico ... v teh očiščevalnih časih za mojo ljubo ustanovo kao Jezusa Kristusa, ko ne pomaga nobena beseda več ... a vseeno boli, boli toliko bolj, ker nekateri še kar niso spregledali, da je človek pomembnejši od denarja, betona in železa ... naj Bog še nasuje malo soli v rane, da se ne bodo zagnojile ... in pošlje luč, ki bo pozdravila te rane ... hm, zelo primerna aktualizacija evangelija za jutrišnjo 5. navadno nedeljo ...






Don Boskove stvari: ura

Slika
Tik, tak, tik, tak, tak … Nikoli ne bom izvedela, če sem v svojem življenju natančno kot kaka švicarska ura merila čas ali pa so moji koleščki dajali ritem srcu tega mladega duhovnika. Spoznala sem ga na dan njegovega posvečenja. Bila sem najdragocenejše darilo. Bila sem čudovita žepna ura tistega časa: iz ohišja nerjavečega jekla na čvrsti verižici. Istega dne me je položil v notranji žep svojega talarja. Pristala sem blizu njegovega srca. Tu sem preživela svoj čas in svoje življenje. Tik, tak, tik, tak, tak … Z njim je bil vsak trenutek Božji dar. Narekovala sem reden in neizprosen ritem. Zaradi tega je vedno hitel in iznajdljivo skrbel za svoje mlade, ki so kljub mladosti že preveč poznali bolečino in trpkost življenja. Tik, tak, tik, tak, tak … Ko sem ga slišala govoriti z resnimi in težkimi ljudmi, sem vedela, da me bo potegnil iz žepa in me pogledal. Ko pa je bil z mladimi, je name kar pozabil. Večkrat je med kako igro začel teči. Takrat sem izkoristila njegovo vnemo in kljub pripe…

Don Bosko meče kamenje

Slika
Iz don Boskovega cvetnika Jože Frellino, pisar na sodišču v Pavii, je leta 1912 »v potrditev prepričanja, da je imel don Bosko svoje mlade vedno pred seboj in jih je nevidno odvračal od slabih namenov, v tem primeru zelo občutljivo«, pripovedoval naslednji dogodek, ki se je pripetil med njegovim bivanjem v Oratoriju leta 1870. »Zadnjo soboto karnevala smo s tovariši Boerom, mislim da Camagno in Henrikom Ciriom načrtovali pobeg iz Oratorija med večerno spovedjo, da bi si ogledali karnevalsko povorko. Za izhod smo izbrali ozek prehod med hišo Coriasco in cerkvijo, kjer so bila ravno v teku gradbena dela. Z lahkoto smo premagali prvo ograjo iz desk, saj je v njej ena manjkala. Tovariša sta preplezala tudi drugo ograjo, mani pa ni uspelo, čeprav ni bilo težko. Ob tem sem se, ne vem kako, znašel sredi prostora, nasproti okna, ki je dajalo svetlobo v cerkvene katakombe. Tedaj je od nekod priletelo nekaj kamenja, ki so glasno zaropotali po tlakovanih tleh, a me nobeden ni zadel. Vprašujočim to…