Moje življenje

Od Benguele smo se poslovili in se napotili na novo potovanje proti Luandi. Štirje prostovoljci, s. Maribel in Branca ter naš zvesti šofer Gashpar smo se ponovno zbasali z vso prtljago v džip in se odpeljali. V Sumbe smo zavili v notranjost dežele proti Calulu. Odšli smo že ob 5.30, za kar je kriv nihče drug kot predsednik republike Dos Santos. V bližnji Catumbeli naj bi namreč danes odprl novi zaviti viseči most in obiskal še Benguelo. Zaradi tega so odpovedali pouk, napovedali zapore, zapovedali, da se morajo srečanja s predsednikom udeležiti vsi učitelji in po možnosti tudi učenci in ne vem kaj še vse ... precej demokratično, ali ne? Najboljše od vsega pa je bilo, da gradnja še ni bila končana in da ni bilo programa obiska. Seveda nato tudi obiska ni bilo, mi pa smo se vseeno po starem mostu prebili mimo Catumbele. Ustavili smo se v prečudoviti dolini reke Keve v Parque de Cachoeiras. Ogromni in čudoviti slapovi so nas popolnoma zmedli, saj take Angole nismo navajeni. Ko smo si ...

Danes sem imel največ dela s "pečenjem" DVD fotografij za sestre, da bodo imele vsaj nekaj arhiva svojega misijona ... Sicer je pa zadnji dan in torej dan slovesa. Kot je to moja navada in ker tega res ne maram, sem to opravil bolj mimogrede v stilu, saj se vidimo jutri ... Janja in Saša sta dobro skrivali solze, ki so tekle ob slovesu z animatorji. Cuca je celo spekla biskvit in prinesla sok za slovo. Popoldne smo imeli še zadnjo delavnico v Santi Teresi, nato pa nas je prišla iskat s. Maribel in nas spet odpeljala na izlet, tokrat na ogled najlepše plaže, Baia Azul. Glede na prejšnja leta se tudi "turizem" premika naprej, saj je zgrajenih kar nekaj novih, celo razkošnih obmorskih apartmajev in vil ... Pogled na zahajajoče sonce je bil res čudovit. Peljali smo se tudi mimo kraja Dombe, ki je "leglo" čaranja in vračev. Kdor želi kaj od tega, se odpravi v Dombo, pravi s. Maribel. In verovanja v duhove in zaupanjem vračem je med angolskim ljudstom še veliko ...

5. avgust je praznik za sestre salezijanke. Slovesno smo zaceli ze zgodaj zjutraj v kapeli z posebno molitvijo. Zajtrk je bil najbolj slovesen do sedaj, saj nas je cakalo kar nekaj sladkarij, podobica Marije Pomocnice in slastni biskvitni kolac s. Maribel. No, tudi prostovoljci nismo ostali "dolzni" sestram in smo vceraj pozno zvecer na skrivaj pripravili darila (vecinoma potrebscine, ki smo jih prinesli s seboj) in jih nastavili v obednico. Izgledalo je nekako tako, kot da bi nosil MIklavz. Seveda smo se vsi razveselili, mi torte in sladkarij, sestre pa uporabnih stvari ... Jutranja delavnica je potekala na plazi, kjer so otroci barvali skoljke. Mene sicer ni bilo zraven, ker sem med tem slikal kviz, ki ga je imela s. Aparecida z ucenci, a sta se Janja in Sasa v druzbi Nita in Sadija dobro znasli. Andrej pa se je odpravil na se zadnji ogled juznega dela Benguele. Po delavnicah v razredih nas je pricakalo slovesno kosilo. Za namecek se je Andreju ustavila ura, tako da smo ze ...

Tako nekako smo preziveli zadnji torek v Bengueli. Danes bom bolj kratek, saj je potekal skoraj cisto naveden dan. Jutranja masa v cerkvi je bila sicer delavna, a me je skupina zena s svojim prepevanjem odpeljala dalec od tuzemskih stvari. Pa nisem bil zaspan in ne zasanjan. Enostavno se ti cas ustavi. Sasa je za nekaj casa oblezala v postelji, ostali smo bili pri jutranji delavnici za otroke. V razredih pa se nam je ze pridruzila. Popoldne smo se po spremenjeni poti sprehodili do Dom Bosca, pa vseeno ni slo, da nas ne bi spremljalo nekaj otrok, saj smo ocitno poznani ze po vseh "ulicah". Ce ne po imenih, pa vsaj kot Kitajci ali amigosi ... Tokrat je bilo pri Don Bosku lepo, tudi otrok je bilo samo okoli 180, kar je za tamkajsne razmere malo. Ko smo prisli domov, smo se lotili priprav na jutrisnji praznik sester salezijank, ki obhajajo obletnico ustanovitve svoje druzbe. Tako da se bo jutri kaj vec dogajalo. Seveda ne moremo mimo tega, da je treba pocasi zaceti s pospravami, ...

Zacel se je zadnji teden. Ceprav smo stavceraj zvecer Janja in Sasa trdili, da bosta imeli podaljsano spanje, sta kar tocno primarsirali k zajtrku ... Kaselj, smrkanje in kaksna stopinja vec nas se vedno spremljata. Nekateri to priznamo, drugi pa vztrajajo, da samo mi jamramo ... Pozdravilo nas je toplo jutranje sonce, kar letos ni nekaj vsakdanjega. Janja in Sasa pridno pripravljata delavnice, tako smo jih imeli tudi to dopoldne. Najprej delanje zapestnic, kar ni bilo pretezko, nato pa se delavnice v treh razredih. V enem so bili na vrsti cofki, v dveh pa smo delali obeske, ker sta prejsni teden "spricala" (beri: imeli so resnejse zadeve na urniku, kot je pouk in podobno ...). V prvem razredu so nas pozdravili otroci in cel roj komarjev, tako da je Sasa na veselje vseh takoj odsla po sprico proti komarjem (tako pravi Janja). Popoldanski cas smo se zadnjic preziveli v Sao Joseju. Ob slovesu cloveka cisto majckeno le stisne ... Pa se nakaj vesti iz domace hise pri sestrah v Be...

... tako nekako je Jezus narocil mozu, ki ga je ozdravil. Vse lepo in prav, ce ne bi bilo to v soboto. In tako se je zgodilo tudi pri nas: v soboto zjutraj smo spakirali svoje postelje (no, vsaj rjuhe in deke) ter se podali na izlet v sosednjo provinco in nje glavno mesto Huambo. Se prej smo po sveti masi cestitali s. Branci za rojstni dan in naceli arasidovo torto v obliki srca, ki jo je spekla s. Maribel. Stirje prostovoljci, s. Margarida, animatorka Cuca in sofer Gaspar smo se odpravili na dolgo pot. Do Cubala smo prispeli zelo hitro, vsaj glede na lansko leto, saj do tja vodi nova, siroka cesta, oznacena s narisanimi in svetlobnimi talnimi oznzcbami. V glavnem zelo moderno. Ustavili smo se v Alto Catumbeli, kjer na tipicni angolski pecini stoji lepa cerkev, vidna dalec naokrog. Okoli nje je bilo zelo delavno, saj so zenske "tolkle" manjoko v moko. Pot se je nadaljevala po vecinoma dobri in na novo zgrajeni siroki cesti. Obvoze smo delali le cez reke in kanjone, saj mostov...