Benguelski dragulji
Danes sem imel največ dela s "pečenjem" DVD fotografij za sestre, da bodo imele vsaj nekaj arhiva svojega misijona ... Sicer je pa zadnji dan in torej dan slovesa. Kot je to moja navada in ker tega res ne maram, sem to opravil bolj mimogrede v stilu, saj se vidimo jutri ... Janja in Saša sta dobro skrivali solze, ki so tekle ob slovesu z animatorji. Cuca je celo spekla biskvit in prinesla sok za slovo.
Popoldne smo imeli še zadnjo delavnico v Santi Teresi, nato pa nas je prišla iskat s. Maribel in nas spet odpeljala na izlet, tokrat na ogled najlepše plaže, Baia Azul. Glede na prejšnja leta se tudi "turizem" premika naprej, saj je zgrajenih kar nekaj novih, celo razkošnih obmorskih apartmajev in vil ... Pogled na zahajajoče sonce je bil res čudovit.
Peljali smo se tudi mimo kraja Dombe, ki je "leglo" čaranja in vračev. Kdor želi kaj od tega, se odpravi v Dombo, pravi s. Maribel. In verovanja v duhove in zaupanjem vračem je med angolskim ljudstom še veliko ... Tudi obrezovanja in obredi iniciacije so pogosti, kar občutijo otroci ob začetku pubertete, sestre pa to vedo, ker otrok kakšen teden enostavno ni v šolo in pridejo nazaj bolj "bogi".
Zvečer je sledilo kratko srečanje s sestrami, da smo si izmenjali vtise in doživetja, pa tudi konkretne stvari ob našem delu. Tokrat so sestre nam pripravile presenečenje in nas obdarile, kar je dejansko pomenilo, da se bomo poslovili.
Benguela se zame torej končuje, del srca pa gotovo ostaja tukaj, v tej tako bogati izkušnji. Štirje meseci v štirih letih so mi razkrili delček življenja ljudi, prijateljev, sester, ki jih bom verjetno močno pogrešal in me vsaj malo tudi spremenili. Lahko se bo slišalo čudno, a mogoče sem si ob tem izoblikoval malce drugačen pogled na svet, na Cerkev, na naše poslanstvo, na doživljanje vere in izkustva Boga. Dokončno mi je jasno, da me formalnosti, zunanjost, ceremonija ne prepričajo več. Šteje človek in odnos z njim. Šteje Gospod in odnos z njim.
Pogledi teh otrok tukaj so zame opomin, da ne bom delal po lastni volji, niti vsiljeval svoje volje, temveč se veselil in jokal s prijateljem, ki po svoje doživlja ta preizkušani svet ...
Popoldne smo imeli še zadnjo delavnico v Santi Teresi, nato pa nas je prišla iskat s. Maribel in nas spet odpeljala na izlet, tokrat na ogled najlepše plaže, Baia Azul. Glede na prejšnja leta se tudi "turizem" premika naprej, saj je zgrajenih kar nekaj novih, celo razkošnih obmorskih apartmajev in vil ... Pogled na zahajajoče sonce je bil res čudovit.
Peljali smo se tudi mimo kraja Dombe, ki je "leglo" čaranja in vračev. Kdor želi kaj od tega, se odpravi v Dombo, pravi s. Maribel. In verovanja v duhove in zaupanjem vračem je med angolskim ljudstom še veliko ... Tudi obrezovanja in obredi iniciacije so pogosti, kar občutijo otroci ob začetku pubertete, sestre pa to vedo, ker otrok kakšen teden enostavno ni v šolo in pridejo nazaj bolj "bogi".
Zvečer je sledilo kratko srečanje s sestrami, da smo si izmenjali vtise in doživetja, pa tudi konkretne stvari ob našem delu. Tokrat so sestre nam pripravile presenečenje in nas obdarile, kar je dejansko pomenilo, da se bomo poslovili.
Benguela se zame torej končuje, del srca pa gotovo ostaja tukaj, v tej tako bogati izkušnji. Štirje meseci v štirih letih so mi razkrili delček življenja ljudi, prijateljev, sester, ki jih bom verjetno močno pogrešal in me vsaj malo tudi spremenili. Lahko se bo slišalo čudno, a mogoče sem si ob tem izoblikoval malce drugačen pogled na svet, na Cerkev, na naše poslanstvo, na doživljanje vere in izkustva Boga. Dokončno mi je jasno, da me formalnosti, zunanjost, ceremonija ne prepričajo več. Šteje človek in odnos z njim. Šteje Gospod in odnos z njim.
Pogledi teh otrok tukaj so zame opomin, da ne bom delal po lastni volji, niti vsiljeval svoje volje, temveč se veselil in jokal s prijateljem, ki po svoje doživlja ta preizkušani svet ...
Komentarji
Objavite komentar