Vrnitev k don Bosku
Vračam se k don Bosku. Pot je že poznana, megla ob reki Pad redna spremljevalka, inšpektor pa kot šofer ... S svojo visoko vročino, ki sem jo pridno nabiral prejšnji vikend kje drugje kor v Bohinjski Bistrici in na Voglu, me njegova vožnja ne gane preveč ... Ko sva prispela na dvorišče v Valdoccu, se je vse odvijalo z vrtoglavo hitrostjo: vzemite prtljago, odidite na avtobus (in se držite številke avtobusa vse tri dni), odložite prtljago v hotelski sobi, vrnite se na avtobus, pridite v cerkev Marije Pomočnice na večernice ... organizacija, da me je bolela glava, pa ne vem, ali od vročine ali od začudenja, kakšno organizacijo zmorejo Italijani ... Srečam don Franca, ki me začudeno pogleda, kaj tukaj počnem ... po objemu in veselemu vzkliku ugotoviva, da se res starava ... no, tale stric Franco je en salezijanec, ki je v času mojega noviciata imel duhovno obnovo, a povezava je ostala vse do današnjih dni. Drugo veliko srečanje je bilo še slajše: kdo drug kot moj dragi Guiherme, angolski ...