Moje življenje

V Črni Gori res ni nikoli dolgčas. Tudi pri morebitnem delu ne :) Kdor pozna Katoličko crkvo in salezijansko skupnost v Podgorici, bo lažje razumel vse zapisano, drugi pa naj le pridejo pogledat to čud(ovit)no skupnost. Končno je skupnost dočakala čas, da se je Občina zganila in začela urejati nov dovoz in glavni vhod v salezijanski kompleks v Podgorici. Ne bi našteval vseh pretrganih inštalacijskih vodov (elektrika, voda, strelovod), niti opisoval načrt in potek dela. Vse to je občinska zadeva. A ker se vse dogaja na »naši« zemlji, skušamo ob tem urediti (bolje popraviti) še kakšno napeljavo. Da zvonovi ponovno zvonijo, bi se dalo opisati v popolnoma drugi zgodbi. Tokrat pa o dogodkih priprave na elektrifikacijo novega glavnega vhoda. Vhod (kapija) se pripravlja v kotu pri pasji ogradi, zato je bilo do tja potrebno potegniti cevi za elektriko in druge komunikacijske povezave, kar so pred betoniranjem robnikov uspešno opravili hišnik Anton in ekipa delavcev. Napočil pa je t...

Zapis "mojega" šoferja v Črno Goro in vse dogodivščine, povezane s tem ...   Ker ne maram letal in sem raje trdno prizemljen, sem Maji in Suhiju predlagal, da se v Črno Goro odpravimo z avtomobilom. Strinjala sta se tudi s predlogom, da mimogrede obiščemo še Medžugorje in Mostar. Po napornih delovnih dneh v Mariboru je končno nastopil trenutek odhoda. Štartali smo v Veržeju in se odpravili na pot proti Splitu, po vsem znani in precenjeni hrvatski avtocesti. Kljub močnemu južnemu vetru in omejitvah 60–80 km/h popusta ali posebnih ugodnosti, pričakovano, na cestninski postaji nismo prejeli. Kaj kmalu nas je pot pripeljala v Medžugorje, od koder smo nadaljevali peš proti »ukazivanju«. Kljub temu, da je Suhi poznal osnovne koordinate in bi brez njega z Majo tavala med ovcami in kozorogi nekje po sosednjih planinah, smo v prvem poskusu vzpona mesto prikazovanja zgrešili kar za kakih 100 višinskih metrov. Še dobro, da je na 8. postaji križevega pota smerokaz, ki nas je ...