Od Veržeja do Albanije in nazaj (največ pa o Črni Gori)

Zapis "mojega" šoferja v Črno Goro in vse dogodivščine, povezane s tem ...

 

Ker ne maram letal in sem raje trdno prizemljen, sem Maji in Suhiju predlagal, da se v Črno Goro odpravimo z avtomobilom. Strinjala sta se tudi s predlogom, da mimogrede obiščemo še Medžugorje in Mostar.

Po napornih delovnih dneh v Mariboru je končno nastopil trenutek odhoda. Štartali smo v Veržeju in se odpravili na pot proti Splitu, po vsem znani in precenjeni hrvatski avtocesti. Kljub močnemu južnemu vetru in omejitvah 60–80 km/h popusta ali posebnih ugodnosti, pričakovano, na cestninski postaji nismo prejeli. Kaj kmalu nas je pot pripeljala v Medžugorje, od koder smo nadaljevali peš proti »ukazivanju«. Kljub temu, da je Suhi poznal osnovne koordinate in bi brez njega z Majo tavala med ovcami in kozorogi nekje po sosednjih planinah, smo v prvem poskusu vzpona mesto prikazovanja zgrešili kar za kakih 100 višinskih metrov. Še dobro, da je na 8. postaji križevega pota smerokaz, ki nas je po kamniti poti usmeril nazaj v dolino. Pri Mariji smo postali nekaj trenutkov, nato smo napravili selfi in se odpravili naprej. Doživeli smo tudi manjši čudež: med vsemi turisti v Medžugorju (tudi slovenskimi) nismo srečali nikogar poznanega.

Pot nas je nato peljala proti Mostarju. Tam smo si takoj uredili prenočišče v hotelu, nato pa po hitrem postopku poiskali restavracijo, kjer smo si privoščili mešano meso na žaru in pivo, o katerem smo sanjali že od načrtovanja poti. Seveda smo imeli iz restavracije lep pogled na znameniti most, kar se je odražalo tako na ceni kot na kvaliteti prehrane. Preden smo zavili v restavracijo, smo za hip postali na znamenitem mostu. Za trenutek sem se zazrl v reko, nato v zvonik cerkve, nato še v minarete številnih mošej in spet v reko. Pogled in znana zgodovina mesta, na katero opominjajo spomeniki (še vedno prestreljene zgradbe v mestu in okolici), sta v moji domišljiji zeleno barvo reke Neretve počasi spremenila v rdečo. Most sem zapuščal z iskreno željo, naj se takšna zgodovina več ne ponovi.

Naslednji dan smo se mimo slapu Kravice in čez črne gore Črne gore odpravili v Podgorico. Ne, ni tiskarski škrat. Kamnine so res temno sive in gore v tem letnem času navkljub še zelenemu mediteranskemu rastju delujejo, kakor da bi ves čas počivale v senci. Pred župniščem v Podgorici nas je pričakal Viktor, ki je tamkajšnji duhovnik in ekonom. Ampak to še zdaleč ni vse. Je tudi odličen kuhar, poznavalec in pridelovalec vina, piva, odličen turistični vodnik in motorist. Iz naštetega je jasno, kako smo živeli naslednje dni. Kljub doživetjem in številnim prehojenim potem sem domov prinesel dodatne kilograme.

V času dopustovanja smo obiskali nekaj turističnih točk, predvsem so zanimive tiste, ki so turistom odmaknjene in (zaenkrat) še neobiskane. Bili smo v Reki Crnojevića, na Žabljaku, v Nikšiću, Ulcinju in v Baru. Čez kanjon reke Tare smo se spustili kar z zip-linom. Bili smo tudi na Kakaricki gori, ki v bistvu ni gora v pravem pomenu besede, pač pa manjša kamnita vzpetina nad Podgorico. Slednja je izmed naštetih krajev verjetno turistom najmanj znana. Tja smo se odpravili peš, kar je seveda pritegnilo pozornost tamkajšnjega prebivalstva. V pogledu jim je pisalo: »Vidi ove lude Slovence, oni stvarno nemaju mira, još na odmoru hodaju pješke«. Hladno pivo, ki smo si ga privoščili kar po poti, smo spili že pred vzponom, saj ob vznožju hriba živi pretežno muslimansko prebivalstvo, kjer bi bilo pitje alkohola sredi dneva na ulici skrajno neprimerno. 

Kakšnih 100 višinskih metrov višje smo obiskali Paja (Suhijev in Majin kolega iz salezijanskega centra) in njegovo družino. Živijo preprosto in umirjeno življenje v majhni hiški, sredi kamnite pokrajine. Po dvorišču se sprehajajo domače koze, baje imajo v bližini tudi krave. Kljub temu, da ne živijo razkošno, so nas sprejeli in postregli tako, kot te postrežejo le na Balkanu. Majhna klubska mizica je komaj zdržala vse dobrote, ki jih je pripravila Pajova mati. Sir, ki so nam ga postregli, bi lahko uvažali v Slovenijo in postali milijonarji. Ker sem zaradi vročine in prehojene poti le stežka in po majhnih požirkih srebal domačo sljivovico, mi je Pajov oče liter žganja poklonil kar za domov, rekoč, naj si jo privoščimo zvečer. Pospremil nas je z besedami, naj se oglasimo kadarkoli bomo kje v bližini in da se nam niti ni potrebno najaviti. Če se bi morali najaviti, bi to po njegovo pomenilo, da nismo prijatelji…

Vprašanje je, ali bi lahko kdaj popolnoma preklopil na toliko počasnejši in brezskrben način življenja, kot ga živijo v Črni Gori. Vsekakor pa ne že po šestih dneh. Kljub temu sem se trudil in delal v tej smeri. Ko je le bilo mogoče, sem prosti čas, ki ga je bilo izredno malo, izkoristil za počitek. Nekega dne je moj polurni poskus kulturne asimilacije prekinila Maja, ko je nasmejana prihrumela v sobo rekoč: »Zdaj gremo z Vikijem v Albanijo na večerjo«. Nekaj sem zagodrnjal in nato vdan v usodo odvrnil: »Dobro, te pa gremo«. Pripeljali smo se do mejnega prehoda, kjer je čakalo približno 15 avtomobilov. V 30 minutah čakanja smo se premaknili za cel meter, zato smo se neučakano obrnili in se odpravili proti Podgorci, kjer smo zavili v albansko restavracijo. Tam smo si privoščili krapa na žaru in druge albanske specialitete. Navdušen sem bil nad pire krompirjem, v katerega dodajo ogromno kajmaka. Lahko rečem le: vrhunsko kulinarično doživetje.

V naslednjih dneh smo ocenili, da je bilo doživetje Albanije zgolj na krožniku občutno premalo. Odločili smo se, da se bomo vseeno odpeljali tja in da nas od tega ne bodo odvrnile niti krave in koze na cesti, niti morebitna gneča na mejnem prehodu. Tako smo šli v Skadar, kjer smo se sprehodili po promenadi. Mimo nas so vozili zlati in srebrni mercedesi višjega ranga, ki so bili približno 25 let mlajši od tistih, ki smo jih ob konjskih vpregah srečevali na regionalni cesti. Poleg prestižnih avtomobilov in globokega prepada med bogatimi in revnimi so mojo pozornost kot posledica poklicne deformacije pritegnile zanemarjene ulične prodajalne nasproti razpadajoče stavbe sodišča, za katere se je izkazalo, da so v resnici odvetniške pisarne.  

Po kratkem sprehodu v mestu Skadar smo se odpeljali proti Ulcinju, pri čemer smo morali ponovno prečkati mejni prehod. Kljub temu, da je bil mejni prehod od nas oddaljen le kakih stopetdeset metrov, smo na prehod meje čakali uro in pol, kolona pa se je nadaljevala tudi po mejnem prehodu. Med avtomobili so se sprehajali romski otroci, trkali na šipe in prosili za denar. Matere so nosile dojenčke v naročjih in prosile miloščino, s seboj so imele slike bolnih in pohabljenih otrok. Nekaj metrov naprej so se med avtomobili počasi a vztrajno sprehajali cariniki s cigareti v ustih, pozdravljali kolege, pobirali dokumente in ustvarjali vsesplošno zmedo.

Iz Albanje sem odnesel nekaj konjaka in tudi pomemben nauk, ki mi ga je zaupala sestra Julijana že v Podgorici. Nekega dne, ko sem iz vljudnosti povprašal, ali kaj pomagam v kuhinji, mi je z nasmeškom dejala: »Ti si muško, ti ne radiš. Tako je to bilo i kod nas u Albaniji. Ti samo odmaraj i ako ti nešto treba, ženo mora to srediti.« Veliko bi se morali naučiti od tega naroda.

V vsaki šali je nekaj resnice, zato je resnica tudi v šalah o lenobi Črnogorcev. Lepa ponazoritev tega so spominki, ki jih prodajajo na stojnici v Podgorici – prodajajo namreč Crnogorski vazduh v stekleničkah. Ker se mi je ideja zdela odlična, sem se namenil v mesto, da bi kupil dve ali tri stekleničke za domov. In glej ga zlomka: prodajalki je ves ustekleničen zrak pošel. Bil sem vztrajen, zato sem se na isto stojnico odpravil čez dva dni in glej ga zlomka: še vedno ga ni nabavila. 

Odločil sem se, da kupim le lonček, na katerem je zapisanih teh 10 črnogorskih zapovedi:

1. Čovek se rodi umoran i živi da bi se odmarao.

2. Ljubi krevet svoj kao sebe samog.

3. Odmaraj se danju, da noću možeš spavati.

4. Ne radi, rad ubija.

5. Ako vidiš nekoga da se odmara, pomozi mu.

6. Radi manje negoli možeš, a ono što možeš prebaci na drugoga.

7. U hladu je spas, od odmaranja još niko nije crko.

8. Rad donosi bolest, ne umri mlad.

9. Kad slučajno zaželiš raditi, sedni, pričekaj, videćeš, proćiće te!

10. Kad vidiš da jedu i piju, primakni se, kad vidiš da rade, izmakni se da ne smetaš.

Pa vendar ne vem, ali so Črnogorci tisti, ki bi se od nas morali naučiti delati, ali smo mi tisti, ki bi se morali od njih naučiti, kako se počiva. Morda bi se morali srečati nekje na pol poti.

Pol poti med Podgorico in Slovenijo je nekje sredi gostoljubne Bosne in Hercegovine. Te kraje sva z Majo obiskala, ko sva se vračala domov, saj sem želel po poti obiskati še družino v Banjaluki. Pred obiskom sva si ogledala muzej in tunel spasa v mestu, ki je s svojo krvavo preteklostjo začelo in končalo 20. stoletje - Sarajevo. Tunel je potekal pod letališčem, ki je bilo pod mednarodno zaščito in je bil namenjen oskrbovanju mesta, saj je bilo to z vseh strani obkoljeno. V ohranjenem delu tunela, ki je tako nizek, da se je pri prehodu morala skloniti celo Maja, je potekal v promet v obe smeri izmenično enosmerno. V mesto so dobavljali hrano, gorivo in orožje, iz mesta so reševali civiliste, ki so bežali pred vojnimi grozotami in terorjem. Pomislil sem na Mostar in druga mesta, pomislil sem na številne žrtve vojne in nagrobnike, ki sem jih videl ob poteh Bosne in Hercegovine in na aktualne dogodke po svetu, ki kažejo predvsem na to, da smo se iz zgodovinskih dogodkov bore malo naučili.

Obilna večerja pri tetki Nadi v Banjaluki je bila pika na i kratkega doživetja prvomajskih praznikov v krajih, polnih gostoljubja, nostalgije in pozitivno naravnanih ljudi. Za konec bi se iskreno zahvalil vsem, ki ste bili z menoj na tej poti. Opozoril bi še, da so vsi kritični komentarji v tem pisanju plod zahodnega očesa, ki mi ga v tako kratkem času (žal) ni uspelo preslepiti. Bo potrebno večkrat poizkusiti ...

David B. G.